Od blizu...

Konstrukcijo, za to vsem poznano obliko strehe, si je zamislil danski arhitekt Jorn Utzon, ki je sodeloval leta 1959 na mednarodnem natečaju in zaslužil 7 milijonov dolarjev. Po vseh političnih pripetljajih so streho dokončno izoblikovali australski arhitekti, ki pa so zaslužili 102 milijonov dolarjev. Danski arhitekt pa strehe, kot si jo je zamislil ni videl v resnici. Dokončana je bila leta 1973.
Pogled od blizu marsikoga presenti. Streha je namreč sestavljena kot nekak mozaik, iz ploščic. Nekatere ploščice se bleščijo, kot da bi imele sijaj, druge pa so mat strukture, to da strehi ta znameniti vzorec. Streha ima štiri "štrleče" kupole.
Seveda je govora o Sydnejski operni hiši, znamenitosti, ki je kot "must to see".

Harbour Bridge

.
V nekaj naslednjih nadaljevanjih glavne znamenitosti Sydnejya.

Najprej ena izmed mojih "ljubezni", to so mostovi, čeprav le-ta me nekako (še) ni tako zelo navdušil.
Iz železne konstrukcije in od že od samega začetka zelo priljubljen sydnejski most "Harbour Bridge", ki povezuje center s severnim delom mesta. Most je bil dokončan leta 1932, stal pa je 20 milijonov$.


.
Pogled iz sydnejske operne hiše na znameniti most.




Tak pa je pogled na most, ko se pelješ po morju pod mostom.




Spet nekaj za tiste z več $$$ v denarnici in več adrenalina v krvi. Celi tak "izlet" do najvišje točke mostu traja nekje 3 ure in pol, cena pa okoli 200$ (avstralskih). Za informacijo, avstralski dolar je vreden nekaj manj kot 150sit. Koliko je to evrov pa se meni še nič kaj ne sanja. Od tolarjev sem se itak že poslovila, zdaj so samo dolarji. :)




Vse je tako ogromno... Še makro posnetek delčka mostu.

Pod vodo

Nekaj na hitro iz vodnega življenja v ujetništvu, v sydnejskem akvariju. Del akvarija se nahaja prav zares v morju, kjer imajo večje kletke, noter pa seveda morske pse in druge večje ribe. Fotke niso najboljše, v akvariju je precej temno (jah Jure, ta avstralska svetloba), s stojalom nisem hodila, objektivov še tudi ni v moji zbirki z nekimi fajnimi zaslonkami. Tako, da sem se pač znašla kot sem se. Tudi težko je predstavit akvarij v štirih fotkah, ampak za neko približno predstavo upam, da bo zadostovalo.



Na začetku akvarija, kjer še najdemo dokaj "normalnih, nam bolj domačih" barv in oblik razne vrste vodnih živali.




Tropski del akvarija, kjer je prav neka modra svetloba in zelo pisane ribice, manjše ali večje.




Pogled na del akvarija, kjer krožijo morski psi skupaj z ostalimi plavajočimi živalmi.




In pa morski pes, ki plava ali tik ob tebi ali nad tabo, loči pa te od njega le debelejše steklo.

Bilo je zanimivo, posebno doživetje, ko si v tunelu, okrog tebe pa voda in v njej morski listi, neke večje ribe in tudi nekaj morskih psov, ne le eden. Bo pa treba v naravo, mogoče na koralni greben in vsaj kakšne manjše ribice videti v morju, ko ne bo stekla vmes. No, kakšnih večjih si itak ne želim niti srečat. :)

Pogled na Sydney

Vikend, med 18. in 20.11., sem preživela v Sydneyju. Fotk je spet veliko, tako da bodo spet v nekaj delih vidne na blogu.
Najprej si je potrebo ogledati mesto iz zraka. Torej, v dvigalo, 250m od Zemljine skorje na sydnejski tower oz. razgledni stolp. Je najvišja točka Sydneya, mesto pa si je možno ogledati v vseh 360°.



Tako je viden stolp iz mestnih ulic.




Tako pa izgleda pogled navpično navzdol in senca stolpa. Morda samo ta informacija, da so vse fotke narejene skozi šipo, ker je razgledna ploščad vsa zastekljena. Razen, če se nabere preveč dolarjev v denarnici in če bi kdo želel več adrenalina v krvi, potem je možen ogled s posebno opremo tudi od zunaj.




Sydney je mesto ob morju s tisočerimi manjšimi otočki, kot kakšen labirint. Prav iz tega razloga je povezava s čolni in ladjami toliko bolj popularna.




Nekaj stavb zakriva boljši pogled na sydnejsko opero in Harbour bridge. Je pa ta razgledni stolp 1x višji od najvišje točke znamenitega sydnejskega mostu.

Sydney kot mesto me tako zelo spet ni navdušilo in vesela sem spet nazaj v Melbournu. Nič kaj preveč nimajo urejenega javnega prevoza, malo ven iz mesta je že vse dokaj neurejeno. Je pa veliko stvari za počet in videt, tako da v treh dneh mi je uspelo videti le delček znamenitosti. Kdo bi vedel, morda bo pa še Sydney kdaj na mojem seznamu, morda že za novo leto.
Vreme!? Zelo lepo, sončno in kar vroče, čez 30°C. Boljšega vremena za obisk mesta si skoraj ne bi mogla zaželet.

Konjske dirke tretjič

Kot sem obljubila, še nekaj fotk od obiskovalcev, bolje rečeno obiskovalk konjskih dirk, pri kakšnih 13°C in vetru. :) Morda še ta informacija, da sem počakala in začela gospodične spraševat, če lahko fotkam, ko se je že popilo nekaj šampanjca, ki je skoraj uradna pijača konjskih dirk.
Kakšen komentar?!















Še nekaj več fotk lahko vidite na http://www.enpuls.com/index.php?option=com_gallery2&Itemid=150&g2_itemId=11490

No, naj bo to dovolj o konjskih dirkah, ki so se tudi že uradno končale prejšnjo soboto. Čez štiri mesece pridejo ponovno fotke konjev, takrat jeklenih (formula 1).
Jutri me pa čaka Sydney in seveda nove fotke, kak komentar tudi za vse vas na severni polobli, in pozdravček iz že malo toplejše Ozzi dežele.

Konjske dirke drugič

Še nekaj fotk, kot se spodobi za konjske dirke, fotografije tekmovalcev in konjev.

.

.
.


.
.



.
Hud boj, kdo bo prvi čez ciljno črto.
.
.

.
In še nekaj malo "počasnejše" reklame za glavnega sponzorja prireditve.

Še nekaj fotk je na zalogi, pridejo z eno dnevno zamudo, pa verjamem, da bodo najbolj zanimive za večino. :)

Konjske dirke prvič

Konjske dirke v Melbournu. To niti ni tako nepomembno, prav nasprotno. Konjske dirke že imajo tako tradicijo in so tako pomembne za to mesto, da potekajo skoraj celi mesec. Kar me je pa še najbolj presenetlo, vsako leto je prvi torek v novembru praznik, in dela prost dan. Letos je to bil 7. november in na ta dan je tudi najbolj pomembna tekma. Vse skupaj se dogaja manj kot 20 min vožnje z vlakom proti severu iz centra mesta, v Flemingtonu.
Fotografije vam bodo bolj jasno predstavile, kaj sploh pomenijo konjske dirke prebivalcem Melbourna. Najprej pogled na samo prizorišče.
.

.

Začne se vse skupaj že okoli 10 ure zjutraj. Ne glede na vreme, so vse gospodične, gospe, žene... oblečene zelo posebno. Kot bi se reklo, obvezno je krilo ali obleka. Pa ne pozabit, ne glede na vreme, mene je prekleto zeblo v hlačah, majčki, tanjšem pulovru in jakni (nisem ustrezala "kriterijem" oblačenja, pa vseeno sem preživela, morda še celo malo bolje, kot vse ostale trepetajoče gosopdične). Tudi moški imajo nenapisano pravilo; obleka in kravata, toliko da se bo vedelo.

.
.

.

Torej vsi lepo oblečeni, razgrnejo po travi dekice in iz košaric povlečejo razne dobrote. Kaj drugega kot, grejo se piknik!

.
.

.

Dokaz, da sem bila oblečena kot eskim, proti ostalim.

.

.

.

... in srečno sta odšla domov. Torej, kojnske dirke so uspele, piknik pa tudi. :)

Plaža na St Kildi

Nekaj utrinkov za hladne dni...
.

.

Ob peščeni plaži potekata asfaltirana peš pot in kolesarska steza, ki pa sta med seboj ločeni.

.

.

.

.

.

Pogled na mesto.

.

.

.

Pingvin skrit v votlinici med kamenjem, kjer se St Kildin pomol konča v morju.

Ti mali pingvini so značilnost južnega dela Avstralije, iz votlin pridejo le ob sončnem zahodu in ponoči in so vsaj v Melbournu zelo redko videni (ko sem povedala drugim, da sem vidla pingvine na St Kildi, mi skoraj noben ni verjel, dokler nisem pokazala fotke).

.

Za vse fotke v Avstraliji in okolici bosta skrbela moj "Pipi in Melkijad, mali in veliki pujs" (bolje rečeno, mali Ixus in veliki EOS). :)

St Kilda

Mogoče najprej še, da razložim kaj, kako, zakaj Avstralija?

Po velikem navdušenju nad potovanjem po Tajski (marca 2005) sem izvedela za študenstko organizacijo IAESTE, ki išče, ureja prakse za študente tehniških fakultet po celem svetu. Seveda, nekaj zame, in če že grem za dlje časa, more biti nekam daleč. To je lahko skoraj edino le Avstralija. In nekega jutra mi Grega pošlje sms: Žal te moram obvestiti, da sem bil po mailu obveščen, da se moraš od 15. oktobra do 15. aprila posloviti od Slovenije, ker boš na praksi v Melbournu.

.

In zdaj sem tukaj. Prva dva tedna niti ni bilo tako enostavno. Urediti bančni račun, t.i. davčno številko, se sploh znajti v tako velikem mestu in najtežje, najti sobo. Pa vendarle sem jo našla na St Kildi.

.

St Kilda je predel mesta, ki leži južno od centra, tik ob obali. Je zelo priljubljen, varen, nič kaj poceni, pa kljub vsemu, meni zelo všeč del Melbourna.

Nekaj fotk iz bližine moje hiše, max 2 min hoje.

.

.

Križišče, kjer vsako jutro čakam tramvaj.

.

.

.

Luna park, na koncu luna parka pa je že plaža.

.

.

.

Ackland St je ulica, kjer je glavno dogajanje na tem predelu mesta. Polno trgovinic, kafičev, restavracij in...

.

.

.

... slaščičarn. Četudi imajo večino slaščic kar v izložbi, da se moraš ustavit; pa ti kaj hitro cuker spet naraste, ob preračunu v tolarje in konec koncev, vsaj moja tortica ni bila tako zelo dobra (ali pa nisem imela sreče pri izbiri).

Melbourne

.
Avstralija. Neko sredo, že skoraj pred mesecem dni (saj ne morem verjet, da čas tak hitro mine) me je letalo po vseh tistih nevem kolikih urah odložilo tukaj, na drugi strani Zemlje. Neke letalske bolezni al kaj je že tisto nisem imela, niti problemov z uro, ko je bilo 8 ur razlike (zdaj, ko smo uro prestavli sem 10 ur pred vami) ne. Kak recept? Zadnjo noč pred letom ne iti spat in spiš na letalu, ko je zunaj tema. In deluje!
.
.

.
Prvi vtis? Fajn. In drugi? Visoke zgradbe. Vrat ti lomijo in v objektiv 18mm ne gredo. No, za silo, jih nekako že stlačim, pa čeprav so pač malo upognjene. :) Čisti center Melbourna na sliki in reka Yarra, ki teče skozi mesto.
.
.

.
Federation square, zgrajen ne dolgo nazaj, v čisto modernem "visečem" slogu (celi trg nekam visi).
.
.

.
In ulice, ceste, na spložno razdalje. Po zemljevidu je to pe vse kar normalno, ampak v resnici, huh. Še večji problem, kot z razdaljami pa je vsaj zame, smer vožnje, pa tudi hoje. Ko grem čez cesto, in ko so te tak široke, gledam kot kak butec, levo, desno... res bi rabla eno zebro, ki bi z mano hodila. In ko čakam tramvaj. Ja, kaj pa vem na katero stran se postavit. No, vsak dan malo napredujem :) 

Nekaj za uvod

Nekje moram začeti. Še pred mojim velikim odhodom 18.10.2006 sem si rekla, da blog pa moram že prej naredit. Ja, pa ni zneslo. Ni se izšlo niti prva dva tedna v Avstraliji. No, danes je pa, tukaj, čisto novi in samo moj blog.

.

Naj na začetku se vsem že v naprej zahvalim za obisk na moji strani, vsi podpisani komentarji so zelo zaželjeni.

Obljubim vam, da kolikor bo mogoče sproti, bom vpisovala novičke, takšne in drugačne iz mojega vsakdanjega življenja, seveda pa brez fotografij sigurno ne bo šlo.

.

..

Lep pozdrav vsem obiskovalcem "Nininega bloga" iz Melbourna,

.

Nina

.

.

Vse fotografije, ki so in bodo objavljene na tej strani so last avtorice Nine Urek (razen izjem, ko je avtor posebej naveden). Brez dovoljenja avtorice, fotografij ni dovoljeno kopirati ali kako drugače uporabiti.