Slovenija

Malo sem se "izgubila" v tej naši mali Sloveniji...

Najprej še dolgujem nekaj mojima staršema. Mami in ati, hvala vama da sta mi stala ob strani. Kot vedno, ko vaju vedno znova "razočaram", ko pridem z idejo o novem potovanju, pa kljub vsemu me razumeta, me peljeta na letališče, tudi če mi je tako težko oditi od doma (to se mi vedno znova dogaja tik pred odhodom) in bereta moj blog, moje emaile, smse, mi odpisujeta... in mi dajeta vedeti, da nikoli nisem sama, tudi če sem daleč vstran.

In moji Tini. Tinči, sej veš koliko te imam rada...

Ja, pa seveda hvala vsem Vam, ki ste mislili name, ko sem bila tako dolgo od doma in me še kar niste pozabili. In vsakič znova mi dokazujete, da le ne pišem bloga sama zase. :)

... in kaj se je dogajalo, ko sem prišla domov?!

Že prvi večer me je čakalo prijetno obilno presenečnje. Hvalavama, Robi in Blaž. In seveda Irena, tudi tebi. Brez tebe še do tja ne bi mogla, ker sej veš, tudi leva in desna stran na cesti sta mi sprva delali probleme.

In drugi dan je bilo na vrsti že drugo presenečenje. Tokrat malo majn prijetno. Na hitro sem staknila angino, tako da tudi brez antibiotikov ni šlo. Ampak, baje je to bilo potrebno, da sem se klimatizirala. :)

In zdaj, po 2 tednih, že spet govorim dobro sloveščino, ni mi več čudno, da se povsod pogovarjajo slovensko (ker jaz sem se na Adirjinem letalu hotela s stevardesami pogovarjat kar angleško...lol). Tudi zdravje je že boljše. Z uro pa tako nisem imela problemov.

In je že bil tudi čas, da po letu dni obiščem Smetanovo ulico 17 v Mariboru. Na žalost, fax še kar stoji. A so me danes kar razveselili. So mi podaljšali status absolventa za celo šolsko leto. Jupiii že tretje leto bom absolventka. No ja, zdaj se pa bo res treba začet učit. Huh.

Se oglasim...

ps: težko je z besedami opisat, kako lepa je naša Slovenija. A to spoznaš še le, ko si za dlje časa od doma. Ko je malo Adrijino letalo poletelo pod oblake proti Brniku... vsi ti zeleni hribčki, nekaj hišk in cerkvica... to imamo samo mi. In lahko smo ponosni na to.