Byron Bay

Po prespani noci na busu sva prisli do Byron Baya.
Obmorsko malo mestece, ze skoraj vasica, in na koncu vasice, na malem rtu stoji beli svetilnik, od svetilnika pa se nekaj stopnic in ze sva bili na najbolj vzhodni tocki Avstralije! Ja, ni kar tako. :)
In kaj sva vidle? Delfine in polno raznobarvnih ptickov; od rjavkastih, modro belo crnih, do zeleno rumeno rdecih papig. (Zvone nekaj za vaju s Tino.)



Najbolj vzhodna točka Avstralije.




Dolge peščene plaže so skoraj povsod po vzhodni obali Avstralije. Kaj hitro se ti zdijo čisto običajne, in ni več slišati vau, oh in sploh.




Svetilnik pri Bayron Bayu.

Newcastle

Poslovili sva se od Sydneya, in ze sva v Newcastlu. Zdaj naju bo pot vodila bolj kot ne skozi ob vzhodni Avstralski obali.
Vreme? Sonce, kar bolj toplo kot v Sydneyu.
Midve? Tina OK, jaz pa... ma neki me hoce neka gripa al kaj ulovit. Sej se ne pustim, sam vseeno ni glih fajn skakat po Newcastlu z rahlo vrocino. Se dobro da imamo Lekadol bi rekli.
Jutri? Byron Bay.

Nekaj fotk iz Newcastla.

Fiji

Ja, neki rajski Fiji je za nama. Rajski?! Vsi, ki se kdaj pa kdaj ustavite na mojem blogu, pol veste, da sem se zaljubila v Cookove otoke, takrat ko sem pac bila tam, pred dvemi meseci.
Pa Fiji? Odkrito povedano, bilo je cisto nasprotje.

Fiji sestavlja preko 300 otockov, vecjih in manjsih. V celem tednu sva bili na skupno 7 otokih, vsak dan zamenjali prenocisce, tudi otok... bili sva pa po Yassava in Mamanuca otockih (za vecje poznavalce). Prezivela sem rojstni dan z Milko in srebrno penino (Tinci, hvala), v nedeljo sva bili pri masi, pili 2x znamenito fijijsko "kavo", sli v vas k ljudem, v solo, snorklali med koralami in tropskimi ribicami, obhodili 2x otok Bounty, se naucili bula plesa in se marsikaj.
Tudi to, da sva spali pod streho iz palmovih vej, ko je bila eletrika le do 23. ure zvecer, ko o topli vodi pod tusem le sanjas, ko se ti gekoti (kot neki kuscarji) sprehajajo nad glavo po stropu... in ko se sredi popolnoma temne noci prebudis in zaslisis, da neka zivalca gre na hitro po steni tik ob tvoji postelji, skoci na tla, caplja po tleh... in ko se ne upas niti premaknit, ko ne zbudis sestrce, da se ona ne bi bila cisto prestrasena, in te je tak strah, da niti z baterijo ne upas posvetit, da bi videl kaj za hudica je v sobi, oz. hiski... to vse, in se marsikaj drugega je Fiji.

Se pa potem se peljes malo okoli drugih otokov in vidis, da denar pac naredi tvoj vtis o Fijiju lahko takoj ze spet drugacen... Ampak, cisto okvirno, najceneje je bilo 60FJD (nocitev in 3 obroki hrane), na Cookovih pa sem placevala samo za sobo 30NZD (tecaj obeh valut je priblizno podoben). Morda se slisi poceni za Fiji, a tako hrano kot dobis (ne bi se zdaj o tem), v takih razmerah kot spis...je bil zame Fiji presneto drag.



Domacini oz. lastniki prenocisc te pricakajo s pesmijo.

Obred "kave". Nic kaj fajnega okusa za pit, kot voda z zemljo. Njim pa nadomesca alkohol.

V soli.

Le kdo je to??? Geko!

Nekaj plaz Fijija.

Spet Sydney

Na kratko se oglasam iz ne glih extra vrocega Sydneya.
Mi je uspelo tokrat brez zapletov uredit mojo letalsko karto za domov. In na Austrian Airlines me je tetka prav fajn razveselila; 26. avgusta greva s Tino skupaj na letalo! To sicer pomeni, da se bom od Melbourna poslovila 7 ur prej, a bom ze prezivela, sam toliko da Tine kje ne izgubim v Bangkoku. Hehe.

Grem pa zdaj tak po mojo sestrco na letalisce... jah hudica po skoraj devetih mesecih pa jo ze lahko malo pogresam.. :) Pa danes moreva celo srebrno radgonsko penino spit (razen ce se ji ni slucajno med potjo razbila v nahrbtniku), ker je zakljucne izpite tak fajn nardila, ko je vceraj med potjo do Sydneya zvedla rezultate. :)

Znamenita sydnejska plaza Bondi Beach. Tudi sredi zime se surfajo! (Dokaz, da tako toplo le ni pa poglejte zensko zraven pogumnega surfarja.)

Blue Mountains in "tri sestre", skale, ki so dobile ime po pripovedki.

Smo se peljali se malo naokoli, v park in videli dvoboj kengurujev. Ni bilo krvavih posledic. :)

Preden grem

.
Da čas tiho teče, sem se zavedla prav še le ta vikend. Petek je bil moj zadnji dan službe v laboratoriju DTS. Po osmih mesecih in pol sem se poslovila od vseh tam, dobila veliko čestitko, darilni bon... in pol vidiš, da pa tudi Avstralci znajo kdaj pa kdaj presenetit; da te res ganejo.



Zvečer še večerja s tistimi, ki smo v službi prebili največ časa skupaj; Mira (in dojenček), Gab, Jess in Tony. In ker čez točno en teden (petek 13.) bom imela rojstni dan, sem imela torto že malo prej. :)




Tako, da razlogov za ponočevanje je bilo dovolj... Jess in jaz.




In nadaljevali smo še v soboto... kjer sem preživela zadnjih pet nepozabnih tednov, v Mooroolbarku pri Karmen in Zvonetu... Fajn je bilo.




To je bil moj zadnji vikend v Melbournu. Na nek način se poslavljam od Melbourna, šest tednov potovanja po Fijiju in Avstraliji s Tino je pred mano. Nato pa še hitro nazaj Melbourne po vso mojo prtljago, in že bom kaj kmalu doma.

Jutri (ponedeljek) se že vse začne zame, treba bo na vlak do Sydneya. Skoraj 12 ur vožnje je pred mano. A bo toliko boljše v torek, ko bom že čakala na letaliču mojo Tino. Sama gre pri njenih 18-ih letih prvič na dolgo pot. Se bova oglasile na blog, kakor hitro bo mogoče.

ps: uredila sem tudi mojo tretjo vizo, nalepka je v potnem listu, in mi dovoljuje da sem kot turist v Avstraliji do 29. avgusta.

Viza

.
Danes je pa bil tisti petek, tisti dan, ko sem se prvič na štiri oči srečala s to "veličastno DIMA-o".
Razložim... DIMA (Department of Immigration of Australia) je ustanova, ki jo vsi prišleki v Avstralijo kar precej dobro pozna(m)jo. So pač tisti, ki ti urejajo vize.

22. julija bi mi potekla moja viza "special program", ki mi dovoljuje delo pri točno določenem delodajalcu, in je viza, ki jo imam že od začetka, vmes sem jo 1x le podaljšala. Torej, ker se moja pogodba za delo konča, mi poteče tudi viza, in seveda rabim novo. Tokrat turistično.
Pa se je začelo; klicanje, da so mi povedali kateri obrazec od enih nevem koliko različnih, moram izpolnit in kaj vse potrebujem.

In danes sem šla tja... jim vse to predložit. Vas zanima kaj vse sem rabila?! Da so obsedeni s papirji sem vedela, še predn sem prišla sem, pa vseeno...



Od mene že imajo dve vlogi po 12 strani dolgih vprašanikih, sliko pljuč in zdravniško spričevalo, da nimam tuberkuloze (btw po avstralskih kriterijih je Slovenija na listi "very high risk of TBC"), dve pogodbi o delu...
Dans pa sem jim mogla prinest spet:
* 11 strani dolg izpolnjen vprašalnik
* koliko denarja imam na računu (za vsak mesec, ko hočeš biti tukaj zahtevajo vsaj 1000$ aud)
* letalsko karto za domov
* posebej napisano zakaj bi ostala še dlje v Avstraliji
* program potovanja (ker zaprošam za turistično vizo)
* potrdilo od službe, da končaš z delom
In seveda nič ni zastonj, 205$ aud, ne glede, če ti vizo odobrijo ali ne.

V petek, ko končam s službo, moram nazaj, da mi dajo nalepko za novo vizo v potni list. Sej sem vesela, ampak vse moje ostale vize v potnem listu so zahtevale od mene max le vprašanik, ki je bil na eni strani A4 lista. In za 11 mesecev Avstralije sem plačala za vize nekje 800$ aud, kar je približno 500eur.

Nič ni zastonj! :)

Kakaduji

.
V okolici Dandenoga, ki je še vedno predel Melbourna je tudi t.i. pragozd. In svoj prostor so si našli tudi beli papagaji. Imajo pa ti papagaji svoje "muhe". Včasih jih je polno na okoli, včasih pa niti enega. V drugo sem le imela srečo jih videt.

Na prvi pogled bi kdo mislil, da so udamočeni. Ne! Nič od tega, pa čeprav jedo iz roke, pozirajo in delajo prelete. Aja, govorijo ravno ne, vreščijo pa zelo.

Boljši sejem

.
Mariborčani najbrž poznate boljši sejem ob nedeljah pri bivšem TAMu. Pa ne mislit, da je lahko kaj takega samo pri nas. S Karmen in Zvonetom smo zavili na "market" v južnem predelu Melbourna v nedeljo dopoldan. Da smo srečali Slovence, slišali kar nekaj naših južnih sosedov pa je že itak na takih lokacija samoumevno.



Sadje najbrž ni prišlo iz Makedonije, kot pri nas, pa kljub vsemu...




Stvari, ki se prodajajo so kar na tleh, po avtomobilih...






"Cenka" se pa kljub vsemu bolj težko. A najdeš pa "svašta".

Na koncu še mogoče opomba; tu ogled takega boljšjaka ni zastonj. Je treba plačat minimalno vstopnino, a kot je moja šefica v službi mi že na začetu rekla: v Avstraliji ni nič zastonj. :)

Luna park

.
Nekaj večernih utrinkov iz Luna parka na St Kildi v Melbournu.

"Poletje"

.
Med tem, ko se v Sloveniji (in okolici) sončite, pritožujete nad vročino, pa jaz zmrzujem v Melbournu. Že celi teden se živo srebro termometra vrti med nekje 2° in 4°C zjutraj, zvečer, ponoči; čez dan pa, če že malo posije sonce, ampak ga bolj slabo občutim, ker v službo grem po temi (ob 6.40) in pridem iz službe po temi (17. uri).
Nič kaj rajsko, za domače razmere, ko vsak misli, da je v Avstraliji toplo, pa vsekakor skregano z logiko, da je lahko ob morju tako mrzlo. Pa je! In zame še bolj, ko nimam neke zimske garderobe. Sej se ne pritožujem preveč, še 2 tedna in že bo malo boljše. :)

Nekaj fotk iz obalnega dela Port Melbourna, kjer je glavno pristanišče za povezavo med Tasmanijo in Avstralijo. Slovi pa ta predel mesta tudi, kot kakšen Portorož v Sloveniji. No, sej se že vidi po vseh stavbah, hotelih. A v zimi ima vse to malo drugačen videz.

Megla, "mraz" (se je tudi že zgodilo, da je bil led na avtih zjutraj), dež in veter. Ni čudno, če tako depresivno vreme spravi človeka v streljanje. Ali pač. Ja, če kdo ne ve, v ponedeljek zjutraj se je 29 letnemu pobiču malo pripeljalo, pa je vstrelil nekajkrat sredi centra mesta. In zadel. Na žalost. Se je pa že predal, zdaj pa v bolnici z zlomljeno roko. Je bilo kar malo strašljivo v ponedeljek biti v službi in poslušati poročila, ko pa je bil človek še kar na begu, jaz pa mogla čez center proti domu z javnim prevozom. Huh. Tudi to spada k milijonskim mestom.

Na kratko

.
Toliko se oglasim, da ne bo koga skrbelo, da me je morje pojedlo, ali pa da si že urejam papirje, da tu ostanem.
Nič od tega, fajn se imam, odštevam tedne, ki so mi še ostali v Melbournu, po malem delam, hodim po okolici Melbourna... in ja... spet bo nekaj faušije, nevoščljivosti po Sloveniji...
Rojstni dan, na petek 13. bom preživela sredi Pacifika, na Fijiju z mojo sestrco, ko pride 10. julija do Avstralije. :)



Zdaj pa bodite skoraj vsi zeleni, frjolčni...kakorkoli že; ali pa veseli zame. In pozdravček iz mrzlega, rahlo deževnega Melbourna.

Sončni zahod

.
Za konec iz "serije fotk" Cookovih otokov so ostali še sončni zahodi. Nekaj pocukranih, mogoče malo drugačnih, kot so običajno, pa vendarle... sonce, oblaki in morje; vse iz zahodne obale Aitutakija.

.