Jezera

.
Jezer je po Nove Zelandiji zelo veliko; sicer ne toliko kot ovc, pa vendar. Nekaj sem jih ujela.

Najprej pa fotka fjordov. Milford Sound na skrajnem JZ Nove Zelandije. Velikanski hribi ali gore, ki se strmo spuščajo v zaliv morja, slapovi in najvišji vrh Mitre Peak s 1692m pričarajo posebno vzdušje, ko si na mali ladjici in pluješ tik ob mogočnih stenah klifov. In območje z veliko padavinami, povprečno 6m dežja na leto! Se vidi, tudi mi nismo pobegnili čisto; pa čeprav smo imeli kar srečo, rahlo je deževalo le nekaj minut, ko smo bili na ladjici.



Sedaj pa prav zares jezera...



lake Tekapo




Mirror lake







lake Matheson

Narava

.
Po Novi Zelandiji me je pot večino časa vodila po južnem, manj naseljenem, bolj zelenem in bolj mrzlem otoku (NZ se deli na dva večja otoka).
Nekaj utrinkov kako naj bi izgledalo. Vse fotke, razen zadnje, pa so narejene med potjo iz vlaka, ko sem potovala iz vzhodne na zahodno stran južnega otoka Nove Zelandije, kar pomeni dobre 4 ure vožnje in najvišja točka čez 700m visoko.

Živalske

Nova Zelandija je v mojem spominu ostala, kot dežela zelo podobna Sloveniji. No, razen vseh plaž, ki jo obdajajo in morje.
V tem postu nekaj živalskih fotk.



Ovce. 39.3milijonov ovc je po Novi Zelandiji (in 4.1 milijonov ljudi, Kivijev); so pa to dokaj okrogle, kosmate, ki jih večino strižejo 1x na leto in jih uporabljajo predvsem za volno in za meso. Se pa dejavnost (vzreja ovc) počasi opušča, ko pa je kitajski trg ponaredkov tako blizu...




Delfini. Z njimi sem hotela iti plavat v Kaikuri, pa jo je zagodlo grdo vreme.




Sem pa v Kaikuri vidla tjuljne. Prikupne živalce, ki pa so lahko tudi kar malo napaalne.




In fotka iz -5C bara na jugu Nove Zelandije, v Queeenstownu. Noro doživetje, ki traja le 30min, ker po tem času moraš iti ven. Koktajl z vodko pa te greje. :)

Spet tu

Evo mene nazaj. Nazaj v realnosti, v Melbournu.


.
Kako je bilo? Emmm extra mega fajn. Toliko na hitro, da sem se ziva, da nisem tam ostala, in da me niso pojedli. :)

Za fotke pa se malo premaknite med stare poste, jih bom v naslednjih dneh še nekaj dodala kar v stare poste.

Game fishing

Pa začnimo...polnit blog s fotkami še ene moje odisejade.

Zadnji dan na Aitutakiju sem vstala že pred 6. zjutraj. Na vrsti je bila nova dogodivščina. Lovljenje rib iz čolna sredi Pacifika. Odločala sem se celi teden, ali bi to naredila ali ne... če mi je bilo žal, boste kaj kmalu ugotovili.

Ujeli smo 8 tun, težkih vsaka vsaj kakšnih 10kg in...





...217 kg težek marlin oz. mečarica po slovensko.
Nekaj ribic pa sem še jaz "nahranila". Emm se pač zgodi. :) Smo pa bili na otoku glavna atrakcija s tako veliko ribo na avtu.

Aitutaki

.
:D
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Raratonga

Pa sem tukaj! Na Cookovih otokih!
Tokrat se na glavnem otoku Raratongi. Prvi dan je ze bil malo bolj vstran od raja. Dez, sonce, veter so se menjavali, ko po tekocem traku. Ko sem bila cist mokra, je posijalo sonce in so se mi hlace, majica posusili... ze spet novi dez.
No ja, tud sam otok, kolikor sem ga obkrozla 1x z busom me ni posebno navdusil.

Se en dan je pred mano, potem pa Aitutaki. Da vidim kako je tam.

LP iz juznega Pacifika.

Komaj cakam...

... Cookove otoke.
Cez slabih 24 ur bom ze na letalu pacific blue proti Raratongi, in ob 1. zjutraj po lokalnem casu bom ze tam.
In prvic bom po casu za Slovenijo, celih 12 ur, ker letim cez datumsko mejo.

Na hitro o Novi Zelandiji, dezeli tisocerih ovc. Bilo je zanimivo, fajn. Pa kljub vsemu, odkrito povedano, raje imam nekaj cisto drugacnega, npr. Afriko. Nova Zelandija je pac tako zelo podobna Sloveniji, predvsem juzni otok.
Danes pa smo prevozli 650km iz Wellingtona do Aucklanda, po dokaj vulkanskem podrocju, kljub vsemu na prvi vtis kar zanimivo.

Fotke pridejo, jaz pa se en vecer v Aucklandu in jutri... :)

LP iz Nove Zelandije.

Franc Josef

Ledenik. Ogromno H2O v vseh oblikah.
In zakaj ravno Franc Josef? Nekega leta, ko je se vladal Franc Jozef, se je tu okoli potikal neki Avstrijec, ga nasel in poimenoval po vladarju. In si na tak nacin pridobil tudi kraljevski naziv.

Moj pohod na ledenik, po ledeniku, med vsemi ledenimi stenami, ko je med dvema ledenima stenama prostora na tleh za eno stopalo, in navzgor toliko, da pac nekako se prebijes kozi z nahrbtnikom, in so te stene visoke po kakih 5 m in se vec. In je okoli tebe le beli, moder led, voda in na tleh sneg... Pozabis na vse tiste visoke ledene stopnice in ko je zraven se vrv, vpeta v led, na kamenje, pa na meliscu, ko vse drsi, a imas na sreco fajne skornje in na skornjah zelezne, po moznosti dokaj rjave dereze... No, je bilo malo tezko na zacetku, a tolko boljse v vseh tistih prehodih med stenami.

Tezko opisat! Nekaj fotk je; na ledeniku sta bila oba fotoaparata, a bolj je bil oblegan Ixus. Sredi vse mokrote, ko kar med potjo delas snapshote... je vsekakor bolj varno za EOSa da je na suhem v nahrbtniku, a nekaj le je.

Jutri pa dalje, se bolj na jug Nove Zelandije.

Nova Zelandija

Na hitro se javljam iz vzhodne strani juznega otoka Nove Zelandije. Vse kot mora biti, jutri (petek) je pred mano vzpon na ledenik Franc Josef.
Danes pa sem potovala s train alpin (neke vrste gorsko zeleznico) od Christchurcha do Greymountha in nato dalje z busom do tu kjer sem, v blizino ledenika.
Prvi vtis? Jah, zlato rjava trava, hribi, rjave skale, na vlaku 4,5 ure.... in pokrajina na vzhodu tako prekleto podobna Sloveniji, samo da je vse vecje.
Spimo pa dane in jutri v eni mali vasici, cisto blizu ledenika, z eno trgovino, in nekaj restavracijami, kafici... me spomnija kot da sem nekej v Alpah in je zunaj polno snega. No, snega ravno ni, je pa bil dez.

Toliko naj bo za danes... fotke... pridejo... :)

Počitnice

.
Zadnji dan v sobi na St Kildi, še dva dni dela na DTS in v sredo 25. zjutraj ob 9. uri bom že na letalu in proti vzhodu...



... najprej je na vrsti 11 dni Nove Zelandije. Iz Christchurcha na vzhodno obalo, ob morju na jug do Queenstowna in nato iz južnega otoka, na severni otok proti Aucklandu.

In v soboto 5. maja zvečer po novo zelandskem času letalo čez datumsko mejo proti pacifiškemu otočju Cookovi otoki. Ko bom tokrat 12 ur za vami pa še nato iz glavnega otoka Raratonge do Aitutakija 7. maja. Kako se bo končalo še ni planov, 17. maja je pač dan, ko je moja karta za nazaj v Avstralijo.



In še slika Aitutakija-nekaj kar si res želim in komiii čakam.

ps: tokrat sta obe fotki iz interneta, čez 3 tedne pa upam da bodo že moje

Pol leta Avstralije

.
Čas tak hitro teče, da se je že obrnilo pol leta, kar sem v Avstraliji. Huh, je minilo, kot bi pihnil. Nekako se počutim že čisto domače. In čist malo pogrešam Slovenijo in vse Vas. :)

Tu pa še dve fotki moje nove igračke, ki sliši na ime Sigma 10-20mm.



Širokokotni objektiv, ki sem ga kupila na nek način preko e-baya v trgovini iz Honk Konga, ki ima pisarno v Melbournu, na tistem koncu, kjer so "moji" Slovenci tudi doma. Pa sta me Zvone in Karmen peljala po ta objektiv, pridemo do ene hiše, gremo do te pisarne... in že na steni NK Partizan zastavica. Pa Zemun napis. Hja, smo ugotovili, da mi je objektiv prodal Bosanec, ki je tudi glavni uvoznik Laškega piva v Avstralijo. :)



Svet je mali! Fotki pa iz Melbourne Central shopping centra, z znamenito streho, ki je že na fotki, nekaj postov nižje. In iz tega shopping centra pol kar prehod v Myer trgovino. Jah, kar fajni prostor za porabljanje odvečnih $$$.

Živali

.
Še nekaj obujanja spominov, tik preden pride gora novih fotk. Fotke iz Tasmanije, bolj ali manj znanih živali. Če pa kdo pozna še za katero ime, naj seveda to sporoči. Meni pač imena gredo težko v mozeg. :)

.

Tasmanski vrag. Pravi mali vragec, se mi je zdel kot mali pes.
.

.

Petek 13.

.
Petek 13. naj bi bil malo drugačen dan, večina je prepričana, da bo to nekaj slabega. Zame nikoli. In, ko bo naslednjič na kolendarju spet petek 13. bo to moj rojstni dan! Ampak rodila sem se kljub vsemu na ponedeljek. :)



Spet nekaj novic, ki niso več tako sveže, pa kljub vsemu. Pred dobrim tednom dni, ko sem bila na večerji s Slovenci na italijanski ulici, se k naši mizi obrne in nas po slovensko pozdravi Boris. Ja, baje je izpadlo, kot da sva stara prijatelja, a Borisa poznam samo preko TV; v Melbournu je Boris iz Bara (prva sezona na POP TV).
In še istega večera me kliče iz iste TV hiše urednica Tjaša, če je bila kaka drama okoli cunamija na Salamonovih otokih. Bu, je pa to le malo preveč razlike. Pa tako spet ni bilo nič, da bi bila po televiziji. :)



Da nisem le na počitnicah, si lahko pogledate na http://www.e-fotografija.si/templates/?a=877&z=1, da nekaj pa le delam.

Toliko. Ne glede na to, da blog še le redki pregledate, jaz še kar vztrajam s pisanjem. Zgodovinarji bi rekli; nekaj mora ostati našim "zanamcem".
Pozdravček, iz danes prvič zjutraj, meglenega Melbourna.

Veselo pisanko!

.
Po slovenski uri je čas za velikonočni zajtrk, ko kar se spomnim je bil za mene vedno obvezen pri babici na Miklavžu. Vsa družina... fajni običaj, le to je bilo vedno težko, da sem se mogla vedno vsaj ob 8.zjutraj v nedeljo vstat. Hehe. Ampak, danes je bilo drugače. Sem spala skoraj do 2. popoldne in pol zajtrk! Ampak je bil pravi, velikonočni, "požegnan" s šunko, hrenom in jajčkami! :)



In čas je, da vas firbec več ne bo preveč žrl... kdaj Nina pride domov za božjo voljo!?

Čisto uradno, 99% verjetno (tisti 1% pa naj ostane nekje za kako rezervo) in vse že urejeno.
26. avgust 2007 malo pred polnočjo se bom ločila od Melbourna. In potem nekaj urni let do Bangkoka. In se bom ustavla na Tajskem; toliko da pozdravim, čemi le uspe, vse moje "fačeke" na severu Tajske in vodiča Samboona, se malo še posončim na jugu Tajske...
... in potem 7. septembra bo čas, da se usedem na letalo Austrian Airlines (khmm no coment o tej letalski družbi) in sem 8. septembra dopoldan na Brniku.



A vas še zanima razlog, zakaj pa si bom zdaj iz pol letne prakse nardila skoraj 11 mesecev dolgo avanturo?! :)

Ni razlog to...


.
... ker če ne, bi vas vsaj povabila na poroko. No, čeprav časa je še veliko in tisti 1% je nekje ostal. :))

Veliko je "kriva" za to, da ostenem nekaj mesecev dlje, moja sestrica Tina. Ko konča vse njene še zadnje obveznosti v srednji šoli, prileti v Avstralijo. In to bo najino prvo skupno raziskovanje našega planeta.

Tako da moj 26.rojstni dan na petek 13. bo nekje v Avstraliji, ali vsaj nekje na južni polobli. Včasih pa si je tudi treba samemu sebi kupit kakšno darilo. :)

Ampak, kje je še vse to; najprej je na vrsti Nova Zelandija 25. aprila, in takoj za tem še moje sanje... Cookovi otoki.


Veselo pisanko vam želim!
.

In lep, sončen pozdravček iz St. Kilde!

SP v plavanju

.
Malo zapoznele fotke plavanja, od prejšnje nedelje 1.4. v Melbournu, v Rod Laver Areni, kjer je potekal januarja Australian open (tenis). Na prostoru, kjer je bilo igrišče za tenis, je bil tokrat postavljen montažni 50m bazen.





Američan, ki je na tem svetovnem prvenstvu pobral 7 zlatih medalj (do osme ni mogel) in mislim da 4 rekorde. Tokrat pripravljen na plavanje v predtekmovanju na 400m.
.

.

.

Štafeta 4 x 100m moški. Američani so morali čakati na vse prevrtete počasne posnetke in na koncu so sodniki določili diskvalifikacijo ameriške moške štafete. Tako je Phelps ostal brez rekordne osme (po vsej verjetnosti) zlate medalje. So se pa toliko bolj veselili te zmage Avstralci.

.

.


Je bilo zanimivo, a s tenisom ali formulo se ne more primerjat. Je pa treba drugič na večerne tekme; to so le bila samo predtekmovanja.