Pingvinčki

.
Brez skrbi za mene, kot bi rekli Avstralci "no worries mate" nič se mi ni zgodilo, enostavno moje tukajšnje življenje se je ustalilo po nekih tirnicah, kar pač samo pomeni, da ni več toliko vsebine za pisanje bloga.
Je pa bil ponedeljek, ko sem po skoraj 12 tednih, od kar sem tukaj srečala prvega Slovenca. Andreju pripada ta čast, da sva se dobila v mestu, drugi dan pa skupaj še z "uvoženim Slovencem" šla pogledat to atrakcijo, ki jo z največjim veseljem prodajajo v Melbournu, parado pingvinov na Phillip islandu.

Skoraj dve uri vožnje iz Melbourna na jug, proti Antarktiki...




Počutiš se kot v gledališču; vsi se posedejo, sonce zaide, luči so le še bolj za okras, ko čakaš na začetek...




... a še pred tem ti zagreni celo "predstavo" osebje. Fotka je za v koš, a morala sem jo objavit, že sploh, morala sem "pritisnit". Vse te fotke na današnjem blogu, razen zadnje, so narejene ilegalno. Plačaš vstopnino 17$ (približno 2500sit, oz. 10 eurov), sediš na pesku na omejenem delu plaže... in kakor hitro si prestopil prag prostorov blagajne, trgovinic ti je prepovedano fotografiranje, snemanje s foto aparati, kamerami, telefoni. In to osebje striktno kontrolira (sem bila poštena in kupila eno fotko za okoli 200sit). Ena takšnih, bolj sitnih, je bila ta gospa na fotki. Pač, nikjer nisem našla na nobeni tabli (kot je tu običajno), koliko je kazen, zato sem pač tvegala. :) Prvo fotko ko sem nardila, pogled na plažo, me je že kregala, pol pa nekako počasi pozabila name...




... in okoli 21.15 ure se je predstava začela.
Pingvini, ki merijo 30 cm v višino in naj bi bili težki do 1kg so prišli iz morja. Plavajo in si iščejo hrano lahko do tri dni skupaj v morju, kjer večinoma plavajo sami zase. Ko se zmrači, se tik pred obalo počakajo in skupaj prikorakajo iz morja. Kožuh imajo varovalno sivkaste barve po hrbtu, da se zavarujejo pred plenilci iz zraka, medtem ko plavajo, in belo barvo po trebuhu, ki jih varuje pred ribami. Njihov sovražnik so ptice, potepuški psi, mačke, saj so pingvini najbolj ranljivi ravno na poti iz morja do svojih bivališč... Prespijo v grmovju in travi ob plaži, zjutraj pa ponovijo postopek v obratni smeri.

Trenutno je čas za pingvinje puhaste mladičke. Prvih 14 dni lovi hrano le eden od staršev, čez mesec dni pa se na odkrivanje vseh lepot in nevarnosti narave podajo mali pingvinčki že sami.




In še sopotnika na tem večernem izletu. Andrej iz Ljubljane (na levi) in Jan iz Melbourna, drugače pa po rodu tudi pol Štajerc.

In ko sem ravno omenila danes Antarktiko; če koga zanimajo še bolj nora potovanja, tista skoraj nemogoča, v povezave sem dodala Mennotov blog. Bil je na Antarktiki pred kakšnim mesecem, sicer pa ne samo tam... spoznala sem ga novembra 2005 v Keniji. Že od takrat je na poti... Fant star 29 let, Nizozemec in biokemik.

Kr tak...

...toliko, da vam pošljem v mrzlo Slovenijo ene vroče pozdrave...

Očitno je tudi Melbourne dočakal poletje. Čas je že bil! Od novega leta dalje je vsak dan prav fajn sončno, čez 25°C. Pred kakšnima dvema urama (ob 10 zvečer) je bilo še kar 27°C. Obožujem vročino!

In obožujem morje bi se reklo. Komaj mi je uspelo včeraj najti v tem celem Melbournu, kjer je raj za shopping, ene navadne poceni plavutke. Sem jih morala danes krstit s soleno vodo. :)

Torej, prvo kopanje uspelo, morski pes me še ni ulovil, meduz pa še tudi ni. Tetke?! Pridejo, ko bo nad 35°C, le da napoved bolj slabo kaže, v nedeljo spet mrazzz. :(

.

Še zdaj nisem nikogar prepričala, da me pride obiskat?! Hjoj. Še nekaj adutov imam. Kot že je vsem znano, 18.3. je na sporedu formula 1, še prej v drugi polovici januarja Australian open (tenis) in (kot mi je včeraj Primož povedal...kaj pravi urednik, Primož?!) svetovno prvenstvo v plavanju (in vseh rečeh v vodi). Pa koncert Il Divo febuarja. In to vse tu, čisto blizu mene... Ahjej, če ima kdo kako zlato kartico; kaj lahk prosim za številke (da si karte kupim...grr).

Srečno 2007

Naj bo leto 2007 srečno! S srečo pride vse. In seveda, ne pozabite sanjat, da se vam bodo lahko sanje uresničile!

Nekaj utrinkov iz "moje" plaže na 1. januarja 2007 narejenih. Bilo je okoli 30°C morda še kaj več, ljudi tudi nekaj, večina pa se jih je le sprehajala po morju.









Kakšna pogumna se je tudi našla. Ni mi še čisto jasno zakaj Avstralci gredo v vodo kar oblečeni?! Če izvem, sporočim. Je pa to en problem, kako potem naj naredim fotke tako težko pričakovanih tetk. Saj je čez ves teden napovedano več kot 30°C pa upam, da jim že bo postalo bolj vroče. :)

Živalce

No, pa sem jih vidla. V naravi, brez ograj, brez paznikov... Vse so zelo tipične avstralske živali.



Kidney ali kakor koli se že to piše, žal nevem kako se tej, ježku podobni živalci reče po slovensko.




Emu, zelo podoben noju.




To vsi poznate. Me je pa presentila velikost. Se mislila, da so kenguruji vseeno malo večji.




Dva sta bila skupaj, tik ob cesti, pozirala nekaj trenutkov, potem pa odskakljala.




In lenuh na drevesu, ki se ne pusti motit.

Warrnambool

Letošnji božič je bil zame vsekakor nekaj posebnega. Preživela sem ga daleč od doma, proti pričakovanjem pri kakšnih 15°C. Sodelavka Jessica me je povabila za božič k njeni družini, v njen domači kraj, kjer je preživela vso svojo mladost (pred nekaj leti se preselila v Melbourne).
Zelo sem bila vesela povabila in tako 25. decembra zjutraj se odpravila na vlak... Bil je dan, ko je bil javni prevoz v Melbournu zastonj. Uuu fajn, sem prihranila kakih 5000 sit. Vsa vesela zastojn vožnje, se še z 400 drugimi potniki namestim na vlaku... ko sporočijo, da bomo imeli zamudo. Jah, čez eno uro so vlak enostavno odpovedali, in nas naložili na avtobuse. Razlog odpovedi je bil požar na tirih. Tako se je moja odisejada namesto, da bi bila dolga tri ure, končala zahodno od Melbourna čez 5 ur, kjer me je pričakala osupljivo lepa pokrajina ob oceanu...








Sledil je še krajši ogled lokalnega parka, območje nedelujočega vulkana.

Jessica. Hej Jess, really thx a lot again for all this.

.

Živali pa še pridejo... v naslednjem postu.

Merry X-mas

Božični večer, božič... čas, ko je lepo, da si v krogu najdražjih, ko sediš ob oknu in opazuješ kako pada sneg, ko poslušaš božične pesmi, ko sobo krasi novoletna jelka...

In čas sanj...

Delček mojih sanj je postalo resničnost, in zato vam za letošnji božič pošiljam voščilnico iz Avstralije; iz danes oblačnega, 20°C toplega Melbourna...

.ž

... naj bo današnji božični večer zares prazničen, obdan z veseljem, radostjo in srečo. Za hip ustavite misli in se zavedajte, kje in s kom ste na tem malem planetu in kaj vse vas obdaja.

Jaz vem, obdajata vas sreča in ljubezen, le videti ju morate.

.

Vesel božič vsem!

Robieee

Aaaaaa Robie Williams v Melbournu. Njegov predzadnji koncert turneje (jutri še 1x v Melbournu). Dogajalo se je v Telstra Dome dvorani v centru mesta, ljudi pa naj bi bilo 60.000.

Predskupina Sneaky sound system. Zelo fajni.

... in se je začelo. Z ognjem, dimom...

... in seveda Robiejem. :) Ja, tak od blizu. hehe

No, malo bolj od daleč.

Dokaz, da sem res bila. V prvi vrsti v drugem sektorju v parterju. In bilo je mega fajn. Fotke pa take kot so, narejene z malim Ixusom.

Na koncu sem pa še malo raziskala dvorano. Veeelika.

Zebrice

Še dva tedna do konca leta 2006, torej smo že čisto v božičnem času. To običajno pomeni tudi čas dobrot. In ker je moja mami predaleč, da bi kaj zadišalo tudi do mene iz njene pečice, kot je to za vsake praznike, mi je povedala recept... in danes je bil ravno pravšnji večer za delanje zebric.



V naši kuhinji je že ta problem, da nimamo tehtnice in sem pač malo eksperimentirala. 1kg moke sem razdelila z lončkom na štiri dele... torej 1/4 je 250 g moke. Eee točno toliko sem potrebovala. Testo mi je uspelo nekako nardit. In tudi oblikovat...




... dat v pečico...




... in jih spečt, da so prav fajn krhko hrustljave.




Se že komu cedijo sline? Še ne?!
Zebrice prav prijetno dišijo in so skoraj take, kot če bi jih spekla moja mami... No, do božiča pa sigurno ne bodo počakale. Ah, še imam moke na zalogi. :)

Cestni problemi

V mnogih primerih je ostal v Avstraliji angleški pridih. To se opazi tudi na cesti. Vozi se po levi strani, obratno kot v Sloveniji. In to je zame še vedno kar precejšnja težava; uganka iz katere smeri bo pripeljal avto, tramvaj, avtobus, vlak. Po skoraj dveh mesecih vsaj približno uganem v katero smer pogledat, če hočem čez cesto, ampak ko je treba ujeti tramvaj in ga čakati na postaji v pravi smeri. No, to je pa že druga zgodba.



Na cesti je lahko prav nevarno. Tramvaji imajo svoje tirnice v sredini cestišča, po njih pa je dovoljeno vozit le tramvajem in vozilom s plavo lučjo.




Fotka iz Sydneja, ko so cestni delavci mislili tudi na takšne "izgubljene" kot sem jaz. V Melbournu takšnih talnih označb ni.




Na kateri stran bi počakala tramvaj?!




Tudi avtomobili so prirejeni cestam. In seveda sem se že kdaj hotela vsesti kar na voznikov sedež, namesto na sovoznikov. Se pač zgodi; še dobro, da Milan pozna take probleme. :)
Taki "zglancani" avti so v večini primerov le za poroke.

Toliko spet nekaj o deželi "down under", kjer nas sonce nič kaj ne greje (17°C čez dan), Božičkov, smerkic, lučk... tudi skoraj nič ni. Je pa jutri koncert. In jaz bom tam! :)

Poletje

Zadnje dneve pač nimam nekega posebnega navdiha za sestavljanje bloga, tako da... ne, nič se mi ni zgodilo, noben morsi pes me še ni požrl, noben skat nabodel, noben tip osvojil... hehe. Vikend je bil, in to res vroč vikend v Melbournu. Preko 37°C so šle temperature tako v soboto kot v nedeljo.
Poleg visokih temperatur pa je bilo tako zelo čudno ozračje. Najbrž je vsem znano, da so spet veliki požari v Victorii, to je zvezni državi z glavnim mestom Melbourne. Nekje 2,5 ure naj bi bili ti požari oddaljeni z avtom od mesta. Ampak v soboto pridem iz hiše na ulico... in gledam... ob okoli 13. ure pri taki vročini pa megla?! Ne, to megla ni. Ozon? Em... (tega se nismo učili kak zgleda O3 hehe). Pa sem vprašala na tramvaju; vse to belo ozračje, kot bi živela v oblaku ali pa kot neka gosta megla, je bila posledica požara vzhodno od mesta.



Vse megleno, ni se pa zavohal posebej dim. No, vsaj nekaj.




Tetke (Robi!) in sicer one iz Azije, ki jih je tak na tisoče. Bilo je res lepo vreme, že skoraj preveč sončno za na plažo.




Je pa bil večer še toliko lepši. Veter se je umiril, vročina je popustila... idealen čas za poležavanje na plaži, tudi ko se stemni...

In vikend se je končal še lepše kot bi si želela; v prodajo je prišlo še nekaj dodatnih kart in tega vsekakor nisem hotela zamuditi... v nedeljo ob 19.45 sem na koncertu Robija Williamsa, ki pride v Melbourne. :)

Avstralci

O Avstralkah, Avstralcih je bilo že nekaj govora, sploh o njihovih navadah, oblačenju... Tokrat nekaj fotk iz Botanic Garden St Kilda pred nekaj tedni, ko sonce še ni tako pripekalo kot zadnje dni.



Ko si zaželijo malo počitka, nekaj za pod zob... navali narode v najbližji park...




... in se uležejo na travo v takšnih...




...ali drugačnih položajih.




Pri kakšnih 18°C s pivom v ribniku sredi parka.
Ja, če pa se je treba malo igrati z jadrnico.

In komentar o Avstralcih?

Spet problemi

A se to dogaja samo meni ali tudi komu od vas?
Že pred kakima dvema dnevoma so bili problemi z nalaganjem fotk, pol mi končno uspe vse porihtat, pa pridejo pripombe iz severne poloble, da se fotke ne vidijo. OK, rešim tudi to (hvala Matjaž), zdaj pa že spet.
We're sorry, but we were unable to complete your request.
Končno si vzamem nekaj minutk cajta, da spet naložim kako novo fotko. Pa nič iz tega. Buu, te pa sem prišla k googlovemu blogu, da ja ne bo problemov. Hmm.

No, kjub vsemu en poletni pozdrav iz Melbourna.

DTS

.
V soboto zvečer je bila na vrsti predbožična zabava firme, kjer delam. Ampak, najprej vam moram sploh povedat in na kratko razložit kje delam.

Dairy Technical services oziroma krajše kar DTS je moja avstralska služba. Tukaj sem od ponedeljka do petka, med nekje osmo zjutraj in četrto uro popoldan.
DTS je firma, ki se ukvarja z analizami vzorcev prehrambene industrije cele Avstralije, pa tudi včasih malo širše. Ima več različnih laboratorijev, na večih lokacijah, v njih pa zaposlenih okoli 60 ljudi.



Stavba DTSa na Macualay Road v Kensingtonu, SZ nekaj minut od centra mesta.




Kemijski del laboratorija, kjer delam večji del dneva.




Vzorci pripravljeni na nadaljne analize. Predvsem se kontrolirajo vzorci mleka, mlečnih polproizvodov in končnih mlečnih proizvodov. Se pa najdejo med vzorci tudi druga živila, npr. suho sadje, čokolada. Nekaj pa je tudi pasje in mačje hrane.
.



V DTSu je zaposelnih veliko zelo prijaznih ljudi, iz različnih koncev sveta, pa seveda tudi domačini. Na levi Jessica, na desni strani pa moja šefica Mira, ki zelo skrbi za mene, pa če kdaj kaj ne razumem avstralske hitre govorice, ona vse razloži kar po hrvaško. :)

Sprehod ob morju

Kot že vsi dobro veste, je moj začasni dom v Melbournu oddaljen od plaže max. 5 minut hoje. To vsekakor izkoriščam kolikor je le možno. Tako da, če ne hodim po trgovinah, sem nekje na plaži. Te dneve je sonce spet končno pokazalo svoj pravi obraz, ogrelo zemeljsko skorjo na okoli 30°C in dalo občutek, da kljub vsemu bo počasi poletje.
Torej, idealni čas za dolgi sprehod po peščeni obali. Tokrat na jug, proti Elwoodu.



Kaj hitro sem na območju marine St Kilda. Sami "ta pravi" čolni so parkirani tukaj, tudi vodni skuterji, na parkirišču pa se najde tudi čisto ta pravi rdeči Ferrari. Aja, se sprašujete kateri je moj?! :)




Res lepa pokrajina, sploh če pomislim, da je to še kljub vsemu v mestu, sicer ne več v centru, pa vendar. Zelo urejeno, na desni strani asfaltirana peš pot, na levi dvosmerna kolesarska steza, v okolici pa rastlinje in seveda morje. Vse tako rjavo?! Ja, prehajamo iz pomladi v poletje, večji problem trenutno pa je tudi voda. Ni dežja, in res kar sem tukaj, sem potrebovala dežnik 2x pa še to ni bilo tako zelo nujno.




Pogled iz vzpetine na Melbourne.




In še nekaj cukra za konec.