Slovenija

Malo sem se "izgubila" v tej naši mali Sloveniji...

Najprej še dolgujem nekaj mojima staršema. Mami in ati, hvala vama da sta mi stala ob strani. Kot vedno, ko vaju vedno znova "razočaram", ko pridem z idejo o novem potovanju, pa kljub vsemu me razumeta, me peljeta na letališče, tudi če mi je tako težko oditi od doma (to se mi vedno znova dogaja tik pred odhodom) in bereta moj blog, moje emaile, smse, mi odpisujeta... in mi dajeta vedeti, da nikoli nisem sama, tudi če sem daleč vstran.

In moji Tini. Tinči, sej veš koliko te imam rada...

Ja, pa seveda hvala vsem Vam, ki ste mislili name, ko sem bila tako dolgo od doma in me še kar niste pozabili. In vsakič znova mi dokazujete, da le ne pišem bloga sama zase. :)

... in kaj se je dogajalo, ko sem prišla domov?!

Že prvi večer me je čakalo prijetno obilno presenečnje. Hvalavama, Robi in Blaž. In seveda Irena, tudi tebi. Brez tebe še do tja ne bi mogla, ker sej veš, tudi leva in desna stran na cesti sta mi sprva delali probleme.

In drugi dan je bilo na vrsti že drugo presenečenje. Tokrat malo majn prijetno. Na hitro sem staknila angino, tako da tudi brez antibiotikov ni šlo. Ampak, baje je to bilo potrebno, da sem se klimatizirala. :)

In zdaj, po 2 tednih, že spet govorim dobro sloveščino, ni mi več čudno, da se povsod pogovarjajo slovensko (ker jaz sem se na Adirjinem letalu hotela s stevardesami pogovarjat kar angleško...lol). Tudi zdravje je že boljše. Z uro pa tako nisem imela problemov.

In je že bil tudi čas, da po letu dni obiščem Smetanovo ulico 17 v Mariboru. Na žalost, fax še kar stoji. A so me danes kar razveselili. So mi podaljšali status absolventa za celo šolsko leto. Jupiii že tretje leto bom absolventka. No ja, zdaj se pa bo res treba začet učit. Huh.

Se oglasim...

ps: težko je z besedami opisat, kako lepa je naša Slovenija. A to spoznaš še le, ko si za dlje časa od doma. Ko je malo Adrijino letalo poletelo pod oblake proti Brniku... vsi ti zeleni hribčki, nekaj hišk in cerkvica... to imamo samo mi. In lahko smo ponosni na to.

Nove fotke

Dodala sem vse fotografije, ki so čakale, da pridejo do objave na blogu. Veliko prijetnih trenutkov ob prebiranju bloga vam želim.

In še malo opozorilo: na koncu strani, ko se ni možno več pomakniti nižje je v desnem spodnjem kotu besedilo "older posts", če kliknete tam se vam bodo odprle starejše objave s fotografijami, vse tako do samega začetka nastajanja bloga, ki bo kmalu star eno leto.

Bangkok

.

Po dezju na jugu Tajske sva prisli spet v Bangkok. Seveda brez zapletov ni slo. To da sva morali sredi poti (v Surathaniju) kupiti novo karto, ce sva hoteli do Bangkoka mi je povisalo pritisk. Ampak sva le prisli v glavno mesto.

In sva se odlocili, da greva se pogledat malo po okolici Bangkoka. Plavajoca trznica, Kanchanaburi z znamenitim mostom cez reko Kwai in tigrov tempelj. Ja hudica, tokrat se je zgodilo, da so enostavno pozabili na naju. Se je pol tako uredilo, da sva del poti imeli posebni prevoz, naju je tetka peljala z osebnim avtom, ki pod 100kmh tezko, da pelje. :)

.

.

Plavajoca trznica.

Most na reki Kwai.

.

Tigrov tempelj.

Pogledat sva sli se nekaj templjev, lokalne trznice, ko vidis da se se podgana lagodno sprehaja na okoli, ribe skacejo po suhem, zabe pa so z mrezo pokrite...

Se marsikaj vec je Bangkok, a midve se pocasi od njega poslavljava. Tina ima letalo ze kmalu, jaz bom si vzela cas se za kako masazo, potem pa se kmalu ze vidimo, slisimo... V soboto okoli 11. ure, ce ne bo Adria prevec zamujala iz Dunaja.

Tina je sla...

In to je 100-ta objava na mojem blogu! :)

Andamansko morje

Ze nekaj dni se potikava ob Andamanskem morju, kjer je pred dobrima dvema letoma in pol divjal cunami. Trenutno je na tem obmocju nizka sezona za turiste, pa kljub vsemu na Phi Phiju tega ni ravno obcutit.

Krabi. Veliko skal iz morja, kot mali skalnati otocki, dokaj mirno in ne tako zelo turisticno. V tej okolici je bil posnet eden izmed filmov James Bonda. Pa veliko dezja je vsaj za naju bilo na tem obmocju. A kljub vsemu sva našli opice na plaži in en lep sončni zahod...


.

.





Phi Phi je mali otocek, z znano Maya Bay plazo (film Beach od Leonarda Di Capria), veliko vec turistov kot jih je bilo na Krabiju. Glavno prevozno sredstvo so tukaj colni in kolesa. Avtomobilov tukaj ni mogoce najti. Se pa se precej poznajo posledice cunamija.
.







Phuket je še sledil. A ostali sva le eno noč, ker naju je pregnal dež. Tako da tudi extra fotk ni od tam. Je pa to eno veliko mesto, ki predvsem ob dolgih peščenih plažah diha za turiste. Cene pa skoraj 1x višje kot v Bangkoku.

Tina s "puzeki"

Ko je frizura nastala po skoraj petih urah, in sva sli koncno na tajsko vecerjo (nudlci v tisocih oblikah) mi je moja sestrca povedala kako se njeni frizuri rece po atijevem mnenju. To so enostavno "puzeki na glavi".

Tajska

Spet sem tukaj, po 2 letih in pol spet v Bangkoku.
Malo danes pocivava; Tina pa kot je se v nekaj urah navadila na vlazne in vroce vremenske razmere je ze na KhaoSan Roadu videla kitke, drede... in ze sedi, ze vec kot tri ure ter potrpezljivo drzi glavo... Ta mala je cist navdusena nad Bangkokom. No ja, malo drugace le je kot Evropa ali Avstralija...

Tina v frizerskem salonu na Khao San Roadu

Jutri pa ze sibava na tajsko morje. Krabi, Phi Phi in mogoce se Phuket so na seznamu v naslednjem tednu dni.

Avstralija

Za na konec, ko vsi redni bralci bloga že veste najbrž kar nekaj novega o Avstraliji, še na kratko nekaj bolj ali majn zanimivih podatkov.

Na moji poti je vedno moj nepogrešljiv del prtljage tudi Lonely Planet. Uporabljala sem najnovejšo različico Australia (nov. 2005), ki ima kar 1120 strani. Vsekakor je velikokrat bil nepogrešljiv.

Vse skupaj me ni bilo doma skoraj 11 mesecev, oziroma bolj natančno 46 tednov in dva dni. Domov pa sem poslala vsak četrtek eno kartico. :)

Na zemljevidu je označena pot, ki sva jo s Tino naredili v mesecu juliju in avgustu. Prepotovali sva zvezne države New South Walles, Queensland, Northern Territory, South Australia in zadnja, a državica, kjer sem jaz preživela večino časa, Victoria.
.


Leta 2005 je bilo v Avstraliji 20.265.000 ljudi in populacija (seveda z vsemi novimi priseljenci) se še kar veča, matematično je vsaki 2min in 9s en prebivalec več. Je pa poseljenost kljub vsemu med najnižjimi na svetu; 2,5 ljudi na km2.

V Avstraliji vam lahko preti kar nekaj "živalskih nevarnosti". Mogoče bi kdo najprej pomislil na morske pse. Tudi to, a je že na plaži nevarnost za krokodile, v vodi pa obilica meduz, ki so lahko tudi smrtno nevarne. Potem pa so tukaj še vse kače, pajki in navsezadnje tudi strupene rastline. Vse te nevarnosti veljajo predvsem za severni del Avstralije (Queensland, Northern Theritory...).
.
Denar imajo avstralski dolar. 1 $ je bil vreden okoli 150sit oziroma 1,6eur. Povprečna delavska plača za en teden (!) je okoli 700$. Trgovine so odprte vsak dan (tudi ob nedeljah), od 9. do 18. ure (izjema so prehrambene trgovine, ki so odprte še več časa), večina pa jih ima odprto do 21. ure le ob petkih.
Cene živil so približno enake kot pri nas (so tudi izjeme, predvsem pri sadju, ko stane 1kg banan 7$ in še več, kar je skoraj 5eur). Cene obutve in oblačil se gibljejo glede na blagovno znamko, se najde zelo poceni, pa seveda tudi zelo drago. Najdražje je posedanje po kafičih in večerje v restavracijah, kjer je glavni obrok in pijača za eno osebo vsaj 30$ ali pa krepko več. Imajo pa veliko "food courtov" kjer se lahko naješ tudi že za 5$.
.
Avstralci imajo tudi drugačne navade, ki so me sprva kar presenetile. Skoraj da ne poznajo, da bi v gostilni plačal pijačo prijatelju, kot pri nas smo navajeni, da kdo "časti pijačo". Ne, Avstralci si bodo vsak zase šli k šanku naročit svojo pijačo.
Se zgodi, da te Avstralci povabijo na piknik k sebi domov. To hkrati pomeni, da si prineseš pijačo sam, pa fajn je tudi, da prineseš nekaj za jest. Ne bo niti čudež, če te Avstralec povabi v gostilno, ker praznuje rojstni dan. Ti mu prineseš darilo in si sam izbereš kaj boš jedel, kaj boš pil, na koncu pa si tudi vse to sam plačaš. :)
.
Imajo pa tudi nekaj prav ljubkih navad. V enem stavku ti rečejo "hello" in te z isto sapo že vprašajo "kako si". Večina resnično pričakuje odgovor na to vprašanje, ne glede če te to vpraša prijatelj, znanec ali trgovka na blagajni. In na koncu ti bo vsak rekel "see you", skoraj nikoli "bye" ali kaj podobnega.
.
No, nekaj kar vam bo morebiti zanimivo je zdaj napisano. Če pa še koga kaj zanima, je tisoč načinov kako me najdete... lahko tudi preko bloga, tudi če bo to čez 10 let. :)

Slovo od Avstralije

26. avgust se je priblizeval vsak dan hitreje...

Se zadnji spominki, se zadnji hitri skok na mojo ljubo St Kildo, pa na market, ko sva s Tino se le odlocili, da tokrat v najini prtljagi ne bo didziriduja, ampak le bumerang... in ze je sledilo letalisce.

Melbourne iz zraka.

Ko sem pred dobrimi 10 meseci prisla v Avstralijo, sem bila sama na letaliscu, sama cakala Rochelle (punca, ki je glavna pri IAESTE stud. otganizaciji, in organizacija, ki mi je omogocla vso to mojo odisejado dalec od doma)... res sem se od zacetka pocutla v velemestu cisto sama.

Ob odhodu je bilo vse drugace...

Hvala Karmen in Zvonetu. Res sem se pocutla, kot da sta me posvojila in res bi vaju najraje stlacila v se en dodatni kovcek in vaju vzela zraven... Pogresala vaju bom zelo.

Karmen in Zvone.

Jess something for you in english...like you said. Thank you really for all. It was so much easier to work, more funny and yeah, I will lose all muscells. And next time, we will run every day in St Kilda beach. :))

Mira. I had really great boss. :)) It was my pleasure to meet you. Take care of your little and so beautiful Ivana.

Mala Ivana, stara točno en teden.

Seveda je tu se polno drugih ljudi, ki so nardili moje dneve v Melbournu krajse, lepse in se bolj nepozabne. Hvala vsem mojim Slovencem v Melbournu.

Spet Melbourne

Po vseh prehojenih in prevozenih kilometrih po centralni Avstraliji, po spanju v spalkah pod milim nebom pri -2C, spet drugic spanje pod zemljo v Coober Pedyu, kjer izkopljejo najvec opalov v Astraliji, pa spet noc v nekdanji vojaski bolnici, sva prisli nazaj v civilizacijo.

Adelaida. Mesto, ko je bil nama glavni cilj se vsaj malo normalno naspati in cimprej najti avto za rentanje. Z najinim zlatim Hyundayem sva naredili v dveh dneh vec kot tisoc kilometrov, prevozili vso pot od Adelaide do Melbourna po Great Ocean Road ne da bi srecali na cesti kenguruja... in brez da bi se izgubili prisli do Karmen in Zvoneta na drugo stran Melbourna.

In zdaj, za konec Avstralije mi je ostalo se nekaj dni, da se poslovim od Melbourna.

V nedeljo pa letalo Thai Airlines proti Bangkoku...

Tukaj še fotke...

Najin Hyundai, s katerim sva v 2 dneh prevozili 1200km.

.

.

In spet vse te označbe. :)

Lepa zelena pokrajina. Če bi potovali nekaj mesecev prej ali kasneje bi zalena barva se zamenjala z rjavo. Suše so stalnica čez poletje.

.

Ljubka vasica Port Fairy.

.

Great ocean road poteka ob oceanu in zato je možno videti kar nekaj svetilnikov; eden izmed takih na fotki iz Woornambooja.




In glavni razlog za vseh tistih 1200km. Znamenitih 12 apostolov.

Uluru in okolica

Ja, pa sva prisli do centra Avstralije. Trenutno sva se v Alice Springsu, ze cez nekaj ur pa nadaljujeva pot proti znamenitostim, ki so tu na okoli (ja, ni samo Uluru, je se kaj drugega tudi).

Pogledat greva Kings Canyon, Kata Tjuta in Uluru. Soncni vzhod in zahod tam med rdeco zemljo in nekaj skalami, ko pa bova imeli vsega tega ze cez glavo se odpraviva proti Coober Pedyu in cez 6 dni, v nedeljo bova spet nazaj v civilizaciji. Adelaida caka na naju.
.
Nekaj fotk kako je bilo.


Kings Canyon.


Kata Tjuta.


.



Uluru od daleč in bližje. A ni na tej fotki malo podoben drugi avstralski znamenitosti? (mene ob takem pogledu spominja na sydnejsko opero)
.


Čakanje na sončni zahod.


Nekaj bo treba v želodčke vsipat. Je za nas poskrbel vodič, voznik in kuhar Steve.


Spanje v "swagih". Ne najdem prevoda v slovarju, je pa to kot neka spalna vreča, ko daš v njo še svojo spalko in potem le upaš, da noč ne bo prehladna, ko tako ležiš pod zvezdami na zemlji. A ena noč je bila zelo hladna, -2°C in ivje na teh swagih. Vroč čaj in pohod okoli Kata Tjute za slabe 3 ure so nas ogreli.
.
.

CooberPedy, znano mesto za izkopavanje opalov. Še eno strašljivo mesto aboriginov in kar nekaj naših "južnih sosedov" se tukaj bolj kot ne skriva v podzemnih hišah. Mesto ima uradno nekaj čez 1000 prebivalcev, na pošti pa imajo zabeleženih nekje 4000 ljudi. Je pač fajn, če izkoplješ kak velik opal, pa država ne ve zate in to posledično pomeni, da ni treba plačati državi davka.


Rov, ki ga izkopljejo, ko iščejo opale.
.

Da Avstralci potrebujejo vse mogoče označbe dokazuje tudi ta obcestna tabla.

Outback prvic

Preziveli sva Veliki koralni greben. Upam, da je bilo to zadnje moje prijateljevanje z gingerjem, ker ta slabost na ladji... uh, raje ne bi o tem. A ginger je spet pomagal! :)
Vidli sva polno tropskih ribic, vse nemoteove prijatelje in tudi nemota! Jp, pa ne kake njegove sestricne, vidle sva cist prave nemote in celo tri v mehkih koralah.
Res je kar vauuu (vsaj meni je bilo, Tina pravi, da ko je sla 1x sama an Fijiju, da je bilo skoraj tako lepo).

Jutri pa se obrneva proti jugu, 3 dni izlet do Alice Springsa. Center Avstralije naju caka in vse njene taksne in drugacne ceste. Vsega skupaj do naslednje nedelje. Se oglasiva, ko bova prisli do kakega civiliziranega obmocja aboriginov.

In nekaj fotk iz poti proti notranjosti Avstralije...

.

.

.

Po več kot 700km dolgi poti (večinoma makedamski) vsak dan le redko srečaš kakšno nasproti vozeče vozilo. In še to so le ogromni tovornjaki, z izjemo kakšnega osebnega avtomobila.

.

.

Pokrajina, kjer ni ničesar.

Prebivališče termitov. Največji v tem delu Avstralije, visok preko 5m.

.

.

.

Zadnji dve fotki: Alice Springs. Vsaj na prvi pogled, kot mesto duhov. Fotke so nastale okoli 10. ure zjutraj, ko je bil navaden delovni dan. Le tu in tam lahko vidiš kakšnega aborigina, ta pa je vse prej kot vesel, da ga ujameš v objektiv.