Viza

.
Danes je pa bil tisti petek, tisti dan, ko sem se prvič na štiri oči srečala s to "veličastno DIMA-o".
Razložim... DIMA (Department of Immigration of Australia) je ustanova, ki jo vsi prišleki v Avstralijo kar precej dobro pozna(m)jo. So pač tisti, ki ti urejajo vize.

22. julija bi mi potekla moja viza "special program", ki mi dovoljuje delo pri točno določenem delodajalcu, in je viza, ki jo imam že od začetka, vmes sem jo 1x le podaljšala. Torej, ker se moja pogodba za delo konča, mi poteče tudi viza, in seveda rabim novo. Tokrat turistično.
Pa se je začelo; klicanje, da so mi povedali kateri obrazec od enih nevem koliko različnih, moram izpolnit in kaj vse potrebujem.

In danes sem šla tja... jim vse to predložit. Vas zanima kaj vse sem rabila?! Da so obsedeni s papirji sem vedela, še predn sem prišla sem, pa vseeno...



Od mene že imajo dve vlogi po 12 strani dolgih vprašanikih, sliko pljuč in zdravniško spričevalo, da nimam tuberkuloze (btw po avstralskih kriterijih je Slovenija na listi "very high risk of TBC"), dve pogodbi o delu...
Dans pa sem jim mogla prinest spet:
* 11 strani dolg izpolnjen vprašalnik
* koliko denarja imam na računu (za vsak mesec, ko hočeš biti tukaj zahtevajo vsaj 1000$ aud)
* letalsko karto za domov
* posebej napisano zakaj bi ostala še dlje v Avstraliji
* program potovanja (ker zaprošam za turistično vizo)
* potrdilo od službe, da končaš z delom
In seveda nič ni zastonj, 205$ aud, ne glede, če ti vizo odobrijo ali ne.

V petek, ko končam s službo, moram nazaj, da mi dajo nalepko za novo vizo v potni list. Sej sem vesela, ampak vse moje ostale vize v potnem listu so zahtevale od mene max le vprašanik, ki je bil na eni strani A4 lista. In za 11 mesecev Avstralije sem plačala za vize nekje 800$ aud, kar je približno 500eur.

Nič ni zastonj! :)

Kakaduji

.
V okolici Dandenoga, ki je še vedno predel Melbourna je tudi t.i. pragozd. In svoj prostor so si našli tudi beli papagaji. Imajo pa ti papagaji svoje "muhe". Včasih jih je polno na okoli, včasih pa niti enega. V drugo sem le imela srečo jih videt.

Na prvi pogled bi kdo mislil, da so udamočeni. Ne! Nič od tega, pa čeprav jedo iz roke, pozirajo in delajo prelete. Aja, govorijo ravno ne, vreščijo pa zelo.

Boljši sejem

.
Mariborčani najbrž poznate boljši sejem ob nedeljah pri bivšem TAMu. Pa ne mislit, da je lahko kaj takega samo pri nas. S Karmen in Zvonetom smo zavili na "market" v južnem predelu Melbourna v nedeljo dopoldan. Da smo srečali Slovence, slišali kar nekaj naših južnih sosedov pa je že itak na takih lokacija samoumevno.



Sadje najbrž ni prišlo iz Makedonije, kot pri nas, pa kljub vsemu...




Stvari, ki se prodajajo so kar na tleh, po avtomobilih...






"Cenka" se pa kljub vsemu bolj težko. A najdeš pa "svašta".

Na koncu še mogoče opomba; tu ogled takega boljšjaka ni zastonj. Je treba plačat minimalno vstopnino, a kot je moja šefica v službi mi že na začetu rekla: v Avstraliji ni nič zastonj. :)

Luna park

.
Nekaj večernih utrinkov iz Luna parka na St Kildi v Melbournu.

"Poletje"

.
Med tem, ko se v Sloveniji (in okolici) sončite, pritožujete nad vročino, pa jaz zmrzujem v Melbournu. Že celi teden se živo srebro termometra vrti med nekje 2° in 4°C zjutraj, zvečer, ponoči; čez dan pa, če že malo posije sonce, ampak ga bolj slabo občutim, ker v službo grem po temi (ob 6.40) in pridem iz službe po temi (17. uri).
Nič kaj rajsko, za domače razmere, ko vsak misli, da je v Avstraliji toplo, pa vsekakor skregano z logiko, da je lahko ob morju tako mrzlo. Pa je! In zame še bolj, ko nimam neke zimske garderobe. Sej se ne pritožujem preveč, še 2 tedna in že bo malo boljše. :)

Nekaj fotk iz obalnega dela Port Melbourna, kjer je glavno pristanišče za povezavo med Tasmanijo in Avstralijo. Slovi pa ta predel mesta tudi, kot kakšen Portorož v Sloveniji. No, sej se že vidi po vseh stavbah, hotelih. A v zimi ima vse to malo drugačen videz.

Megla, "mraz" (se je tudi že zgodilo, da je bil led na avtih zjutraj), dež in veter. Ni čudno, če tako depresivno vreme spravi človeka v streljanje. Ali pač. Ja, če kdo ne ve, v ponedeljek zjutraj se je 29 letnemu pobiču malo pripeljalo, pa je vstrelil nekajkrat sredi centra mesta. In zadel. Na žalost. Se je pa že predal, zdaj pa v bolnici z zlomljeno roko. Je bilo kar malo strašljivo v ponedeljek biti v službi in poslušati poročila, ko pa je bil človek še kar na begu, jaz pa mogla čez center proti domu z javnim prevozom. Huh. Tudi to spada k milijonskim mestom.

Na kratko

.
Toliko se oglasim, da ne bo koga skrbelo, da me je morje pojedlo, ali pa da si že urejam papirje, da tu ostanem.
Nič od tega, fajn se imam, odštevam tedne, ki so mi še ostali v Melbournu, po malem delam, hodim po okolici Melbourna... in ja... spet bo nekaj faušije, nevoščljivosti po Sloveniji...
Rojstni dan, na petek 13. bom preživela sredi Pacifika, na Fijiju z mojo sestrco, ko pride 10. julija do Avstralije. :)



Zdaj pa bodite skoraj vsi zeleni, frjolčni...kakorkoli že; ali pa veseli zame. In pozdravček iz mrzlega, rahlo deževnega Melbourna.

Sončni zahod

.
Za konec iz "serije fotk" Cookovih otokov so ostali še sončni zahodi. Nekaj pocukranih, mogoče malo drugačnih, kot so običajno, pa vendarle... sonce, oblaki in morje; vse iz zahodne obale Aitutakija.

.

Nekaj o raju

.
Na kratko o geografiji Cookovih otokov. To je več otokov, delijo se na severne in južne, ležijo pa nekako med Fijijem in Tahitijem v Južnem Pacifiku. Najbolj znan otok je Raratonga, ki je tudi glavni otok. Po najbolj znani modri laguni v Pacifiku pa slovi Aitutaki, 200km severno od Raratonge. Na teh dveh otokih sem tudi bila. Oba pa spadata v južno skupino Cookovih otokov.

In kje je zdaj ta raj na Zemlji?! Sigurno me Raratonga v to ni prepričala. Aitutaki pa je otok, ki ima vse tisto, kar ti je lahko le všeč. In kot povsod, tudi v "raju" obstajajo stvari, ki ti niso všeč.
Na Aitutakiju so to petelini, ki se derejo cel dan in skoraj celo noč, ko ima vsak petelin svojo uro... In komarji, ki pikajo celi dan in celo noč, ko je univerzalni parfum za vse, tudi lokalno prebivalstvo, spraj proti komarjem.



Ne mi omenjat petelinov... Huh. :)




Pogled iz glavne ceste. Zelenice povsod zelo urejene, polno kokosovih palm in največja nevarnost na Aitutakiju je, da ti pade kokos na glavo. Ja, ni nevarnih živali. Cesta, ki obkroža Aitutaki je asfaltirana, rabiš pa slabo uro vožnje s skuterjem, da obkrožiš otok. Pa ne s kako posebno hitrostjo, vsi se vozijo s skuterji (pa tudi z avtomobili) med 30 in 60km/h.

In spet kokosove palme... In moja plaža, kjer sem bila 9 dni. Bilo je rajsko. In ko sem bila zadnje 3 noči edina od gostov, pa po uspešnem ribolovu, mi je lastnik še nardil večerjo s svežo tuno.

.

In ne smem jih pozabit; ljudje so tisti, ki nardijo Aitutaki še toliko bolj rajski. Okoli 1800 jih živi tukaj. Vsi ti mahajo, te pozdravijo, ko se s skuterjem peljejo mimo, če se malo ustaviš in pogledaš na okoli, se bodo ustavili tudi oni in povprašali, če rabiš kako pomoč. Ko se počutiš tako varnega, da se mirno sprehajaš po plaži, medtem ko imaš v nezaklenjenem skuterju fotoaparat in denarnico... Ko ti plačajo pijačo, ko ne vidijo v tebi samo enega bogataša (kot je bilo to tolikokrat v Afriki) in ko se hočejo poslovit od tebe preden greš, in ko se usedeš na letalo, pogledaš skozi okno, in vidiš da sta do piste prišla Sani in Wil (domačina) ti mahat, ker odhajaš.

Vse to in še mnogo drugih še takih malenkosti naredi Aitutaki z njegovo turkizno modro laguno in vsemi malimi otočki (motuji) v laguni nepozabno in res rajsko.

Plesalci

.
Prebivalci Cookovih otokov niso znani le po svoji resnični prijaznosti, temveč tudi po dobrem petju in plesu. Ena takšna skupina je bila pred 3 leti tudi na festivalu Lent v Mariboru. Prav od te skupine sem srečala voditeljico in dva člana skupine. Ta dva sta mi znala povedat po slovensko "kukovi otoki", kar jima je še po tolikem času ostalu v spominu, pa še zdaj težko verjameta, ker seveda zveni drugače kot "Cook Islands" kot rečejo sami.

Ples in glasbo predstavijo na "island night", večerja z njihovimi jedmi v bife varianti, po večerji pa nastop skupine, ki traja nekje 45min. Bila sem na takšnem večeru na Aitutakiju in na Raratongi. Najbolj pa so pri plesu značilni hitri gibi žensk v bokih, moški pa na nek način zelo hitro, kot da udarjajo s koleni skupaj, med tem ko počepnejo. Zanimivo za gledat in zelo težko, skoraj nemogoče pravilno ponoviti za njimi. Glasba pa predvsem petje ob spremljavi bobnov in brenkal.

Jezera

.
Jezer je po Nove Zelandiji zelo veliko; sicer ne toliko kot ovc, pa vendar. Nekaj sem jih ujela.

Najprej pa fotka fjordov. Milford Sound na skrajnem JZ Nove Zelandije. Velikanski hribi ali gore, ki se strmo spuščajo v zaliv morja, slapovi in najvišji vrh Mitre Peak s 1692m pričarajo posebno vzdušje, ko si na mali ladjici in pluješ tik ob mogočnih stenah klifov. In območje z veliko padavinami, povprečno 6m dežja na leto! Se vidi, tudi mi nismo pobegnili čisto; pa čeprav smo imeli kar srečo, rahlo je deževalo le nekaj minut, ko smo bili na ladjici.



Sedaj pa prav zares jezera...



lake Tekapo




Mirror lake







lake Matheson

Narava

.
Po Novi Zelandiji me je pot večino časa vodila po južnem, manj naseljenem, bolj zelenem in bolj mrzlem otoku (NZ se deli na dva večja otoka).
Nekaj utrinkov kako naj bi izgledalo. Vse fotke, razen zadnje, pa so narejene med potjo iz vlaka, ko sem potovala iz vzhodne na zahodno stran južnega otoka Nove Zelandije, kar pomeni dobre 4 ure vožnje in najvišja točka čez 700m visoko.

Živalske

Nova Zelandija je v mojem spominu ostala, kot dežela zelo podobna Sloveniji. No, razen vseh plaž, ki jo obdajajo in morje.
V tem postu nekaj živalskih fotk.



Ovce. 39.3milijonov ovc je po Novi Zelandiji (in 4.1 milijonov ljudi, Kivijev); so pa to dokaj okrogle, kosmate, ki jih večino strižejo 1x na leto in jih uporabljajo predvsem za volno in za meso. Se pa dejavnost (vzreja ovc) počasi opušča, ko pa je kitajski trg ponaredkov tako blizu...




Delfini. Z njimi sem hotela iti plavat v Kaikuri, pa jo je zagodlo grdo vreme.




Sem pa v Kaikuri vidla tjuljne. Prikupne živalce, ki pa so lahko tudi kar malo napaalne.




In fotka iz -5C bara na jugu Nove Zelandije, v Queeenstownu. Noro doživetje, ki traja le 30min, ker po tem času moraš iti ven. Koktajl z vodko pa te greje. :)

Spet tu

Evo mene nazaj. Nazaj v realnosti, v Melbournu.


.
Kako je bilo? Emmm extra mega fajn. Toliko na hitro, da sem se ziva, da nisem tam ostala, in da me niso pojedli. :)

Za fotke pa se malo premaknite med stare poste, jih bom v naslednjih dneh še nekaj dodala kar v stare poste.

Game fishing

Pa začnimo...polnit blog s fotkami še ene moje odisejade.

Zadnji dan na Aitutakiju sem vstala že pred 6. zjutraj. Na vrsti je bila nova dogodivščina. Lovljenje rib iz čolna sredi Pacifika. Odločala sem se celi teden, ali bi to naredila ali ne... če mi je bilo žal, boste kaj kmalu ugotovili.

Ujeli smo 8 tun, težkih vsaka vsaj kakšnih 10kg in...





...217 kg težek marlin oz. mečarica po slovensko.
Nekaj ribic pa sem še jaz "nahranila". Emm se pač zgodi. :) Smo pa bili na otoku glavna atrakcija s tako veliko ribo na avtu.