Nekaj o raju

.
Na kratko o geografiji Cookovih otokov. To je več otokov, delijo se na severne in južne, ležijo pa nekako med Fijijem in Tahitijem v Južnem Pacifiku. Najbolj znan otok je Raratonga, ki je tudi glavni otok. Po najbolj znani modri laguni v Pacifiku pa slovi Aitutaki, 200km severno od Raratonge. Na teh dveh otokih sem tudi bila. Oba pa spadata v južno skupino Cookovih otokov.

In kje je zdaj ta raj na Zemlji?! Sigurno me Raratonga v to ni prepričala. Aitutaki pa je otok, ki ima vse tisto, kar ti je lahko le všeč. In kot povsod, tudi v "raju" obstajajo stvari, ki ti niso všeč.
Na Aitutakiju so to petelini, ki se derejo cel dan in skoraj celo noč, ko ima vsak petelin svojo uro... In komarji, ki pikajo celi dan in celo noč, ko je univerzalni parfum za vse, tudi lokalno prebivalstvo, spraj proti komarjem.



Ne mi omenjat petelinov... Huh. :)




Pogled iz glavne ceste. Zelenice povsod zelo urejene, polno kokosovih palm in največja nevarnost na Aitutakiju je, da ti pade kokos na glavo. Ja, ni nevarnih živali. Cesta, ki obkroža Aitutaki je asfaltirana, rabiš pa slabo uro vožnje s skuterjem, da obkrožiš otok. Pa ne s kako posebno hitrostjo, vsi se vozijo s skuterji (pa tudi z avtomobili) med 30 in 60km/h.

In spet kokosove palme... In moja plaža, kjer sem bila 9 dni. Bilo je rajsko. In ko sem bila zadnje 3 noči edina od gostov, pa po uspešnem ribolovu, mi je lastnik še nardil večerjo s svežo tuno.

.

In ne smem jih pozabit; ljudje so tisti, ki nardijo Aitutaki še toliko bolj rajski. Okoli 1800 jih živi tukaj. Vsi ti mahajo, te pozdravijo, ko se s skuterjem peljejo mimo, če se malo ustaviš in pogledaš na okoli, se bodo ustavili tudi oni in povprašali, če rabiš kako pomoč. Ko se počutiš tako varnega, da se mirno sprehajaš po plaži, medtem ko imaš v nezaklenjenem skuterju fotoaparat in denarnico... Ko ti plačajo pijačo, ko ne vidijo v tebi samo enega bogataša (kot je bilo to tolikokrat v Afriki) in ko se hočejo poslovit od tebe preden greš, in ko se usedeš na letalo, pogledaš skozi okno, in vidiš da sta do piste prišla Sani in Wil (domačina) ti mahat, ker odhajaš.

Vse to in še mnogo drugih še takih malenkosti naredi Aitutaki z njegovo turkizno modro laguno in vsemi malimi otočki (motuji) v laguni nepozabno in res rajsko.

Plesalci

.
Prebivalci Cookovih otokov niso znani le po svoji resnični prijaznosti, temveč tudi po dobrem petju in plesu. Ena takšna skupina je bila pred 3 leti tudi na festivalu Lent v Mariboru. Prav od te skupine sem srečala voditeljico in dva člana skupine. Ta dva sta mi znala povedat po slovensko "kukovi otoki", kar jima je še po tolikem času ostalu v spominu, pa še zdaj težko verjameta, ker seveda zveni drugače kot "Cook Islands" kot rečejo sami.

Ples in glasbo predstavijo na "island night", večerja z njihovimi jedmi v bife varianti, po večerji pa nastop skupine, ki traja nekje 45min. Bila sem na takšnem večeru na Aitutakiju in na Raratongi. Najbolj pa so pri plesu značilni hitri gibi žensk v bokih, moški pa na nek način zelo hitro, kot da udarjajo s koleni skupaj, med tem ko počepnejo. Zanimivo za gledat in zelo težko, skoraj nemogoče pravilno ponoviti za njimi. Glasba pa predvsem petje ob spremljavi bobnov in brenkal.

Jezera

.
Jezer je po Nove Zelandiji zelo veliko; sicer ne toliko kot ovc, pa vendar. Nekaj sem jih ujela.

Najprej pa fotka fjordov. Milford Sound na skrajnem JZ Nove Zelandije. Velikanski hribi ali gore, ki se strmo spuščajo v zaliv morja, slapovi in najvišji vrh Mitre Peak s 1692m pričarajo posebno vzdušje, ko si na mali ladjici in pluješ tik ob mogočnih stenah klifov. In območje z veliko padavinami, povprečno 6m dežja na leto! Se vidi, tudi mi nismo pobegnili čisto; pa čeprav smo imeli kar srečo, rahlo je deževalo le nekaj minut, ko smo bili na ladjici.



Sedaj pa prav zares jezera...



lake Tekapo




Mirror lake







lake Matheson

Narava

.
Po Novi Zelandiji me je pot večino časa vodila po južnem, manj naseljenem, bolj zelenem in bolj mrzlem otoku (NZ se deli na dva večja otoka).
Nekaj utrinkov kako naj bi izgledalo. Vse fotke, razen zadnje, pa so narejene med potjo iz vlaka, ko sem potovala iz vzhodne na zahodno stran južnega otoka Nove Zelandije, kar pomeni dobre 4 ure vožnje in najvišja točka čez 700m visoko.

Živalske

Nova Zelandija je v mojem spominu ostala, kot dežela zelo podobna Sloveniji. No, razen vseh plaž, ki jo obdajajo in morje.
V tem postu nekaj živalskih fotk.



Ovce. 39.3milijonov ovc je po Novi Zelandiji (in 4.1 milijonov ljudi, Kivijev); so pa to dokaj okrogle, kosmate, ki jih večino strižejo 1x na leto in jih uporabljajo predvsem za volno in za meso. Se pa dejavnost (vzreja ovc) počasi opušča, ko pa je kitajski trg ponaredkov tako blizu...




Delfini. Z njimi sem hotela iti plavat v Kaikuri, pa jo je zagodlo grdo vreme.




Sem pa v Kaikuri vidla tjuljne. Prikupne živalce, ki pa so lahko tudi kar malo napaalne.




In fotka iz -5C bara na jugu Nove Zelandije, v Queeenstownu. Noro doživetje, ki traja le 30min, ker po tem času moraš iti ven. Koktajl z vodko pa te greje. :)

Spet tu

Evo mene nazaj. Nazaj v realnosti, v Melbournu.


.
Kako je bilo? Emmm extra mega fajn. Toliko na hitro, da sem se ziva, da nisem tam ostala, in da me niso pojedli. :)

Za fotke pa se malo premaknite med stare poste, jih bom v naslednjih dneh še nekaj dodala kar v stare poste.

Game fishing

Pa začnimo...polnit blog s fotkami še ene moje odisejade.

Zadnji dan na Aitutakiju sem vstala že pred 6. zjutraj. Na vrsti je bila nova dogodivščina. Lovljenje rib iz čolna sredi Pacifika. Odločala sem se celi teden, ali bi to naredila ali ne... če mi je bilo žal, boste kaj kmalu ugotovili.

Ujeli smo 8 tun, težkih vsaka vsaj kakšnih 10kg in...





...217 kg težek marlin oz. mečarica po slovensko.
Nekaj ribic pa sem še jaz "nahranila". Emm se pač zgodi. :) Smo pa bili na otoku glavna atrakcija s tako veliko ribo na avtu.

Aitutaki

.
:D
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Raratonga

Pa sem tukaj! Na Cookovih otokih!
Tokrat se na glavnem otoku Raratongi. Prvi dan je ze bil malo bolj vstran od raja. Dez, sonce, veter so se menjavali, ko po tekocem traku. Ko sem bila cist mokra, je posijalo sonce in so se mi hlace, majica posusili... ze spet novi dez.
No ja, tud sam otok, kolikor sem ga obkrozla 1x z busom me ni posebno navdusil.

Se en dan je pred mano, potem pa Aitutaki. Da vidim kako je tam.

LP iz juznega Pacifika.

Komaj cakam...

... Cookove otoke.
Cez slabih 24 ur bom ze na letalu pacific blue proti Raratongi, in ob 1. zjutraj po lokalnem casu bom ze tam.
In prvic bom po casu za Slovenijo, celih 12 ur, ker letim cez datumsko mejo.

Na hitro o Novi Zelandiji, dezeli tisocerih ovc. Bilo je zanimivo, fajn. Pa kljub vsemu, odkrito povedano, raje imam nekaj cisto drugacnega, npr. Afriko. Nova Zelandija je pac tako zelo podobna Sloveniji, predvsem juzni otok.
Danes pa smo prevozli 650km iz Wellingtona do Aucklanda, po dokaj vulkanskem podrocju, kljub vsemu na prvi vtis kar zanimivo.

Fotke pridejo, jaz pa se en vecer v Aucklandu in jutri... :)

LP iz Nove Zelandije.

Franc Josef

Ledenik. Ogromno H2O v vseh oblikah.
In zakaj ravno Franc Josef? Nekega leta, ko je se vladal Franc Jozef, se je tu okoli potikal neki Avstrijec, ga nasel in poimenoval po vladarju. In si na tak nacin pridobil tudi kraljevski naziv.

Moj pohod na ledenik, po ledeniku, med vsemi ledenimi stenami, ko je med dvema ledenima stenama prostora na tleh za eno stopalo, in navzgor toliko, da pac nekako se prebijes kozi z nahrbtnikom, in so te stene visoke po kakih 5 m in se vec. In je okoli tebe le beli, moder led, voda in na tleh sneg... Pozabis na vse tiste visoke ledene stopnice in ko je zraven se vrv, vpeta v led, na kamenje, pa na meliscu, ko vse drsi, a imas na sreco fajne skornje in na skornjah zelezne, po moznosti dokaj rjave dereze... No, je bilo malo tezko na zacetku, a tolko boljse v vseh tistih prehodih med stenami.

Tezko opisat! Nekaj fotk je; na ledeniku sta bila oba fotoaparata, a bolj je bil oblegan Ixus. Sredi vse mokrote, ko kar med potjo delas snapshote... je vsekakor bolj varno za EOSa da je na suhem v nahrbtniku, a nekaj le je.

Jutri pa dalje, se bolj na jug Nove Zelandije.

Nova Zelandija

Na hitro se javljam iz vzhodne strani juznega otoka Nove Zelandije. Vse kot mora biti, jutri (petek) je pred mano vzpon na ledenik Franc Josef.
Danes pa sem potovala s train alpin (neke vrste gorsko zeleznico) od Christchurcha do Greymountha in nato dalje z busom do tu kjer sem, v blizino ledenika.
Prvi vtis? Jah, zlato rjava trava, hribi, rjave skale, na vlaku 4,5 ure.... in pokrajina na vzhodu tako prekleto podobna Sloveniji, samo da je vse vecje.
Spimo pa dane in jutri v eni mali vasici, cisto blizu ledenika, z eno trgovino, in nekaj restavracijami, kafici... me spomnija kot da sem nekej v Alpah in je zunaj polno snega. No, snega ravno ni, je pa bil dez.

Toliko naj bo za danes... fotke... pridejo... :)

Počitnice

.
Zadnji dan v sobi na St Kildi, še dva dni dela na DTS in v sredo 25. zjutraj ob 9. uri bom že na letalu in proti vzhodu...



... najprej je na vrsti 11 dni Nove Zelandije. Iz Christchurcha na vzhodno obalo, ob morju na jug do Queenstowna in nato iz južnega otoka, na severni otok proti Aucklandu.

In v soboto 5. maja zvečer po novo zelandskem času letalo čez datumsko mejo proti pacifiškemu otočju Cookovi otoki. Ko bom tokrat 12 ur za vami pa še nato iz glavnega otoka Raratonge do Aitutakija 7. maja. Kako se bo končalo še ni planov, 17. maja je pač dan, ko je moja karta za nazaj v Avstralijo.



In še slika Aitutakija-nekaj kar si res želim in komiii čakam.

ps: tokrat sta obe fotki iz interneta, čez 3 tedne pa upam da bodo že moje

Pol leta Avstralije

.
Čas tak hitro teče, da se je že obrnilo pol leta, kar sem v Avstraliji. Huh, je minilo, kot bi pihnil. Nekako se počutim že čisto domače. In čist malo pogrešam Slovenijo in vse Vas. :)

Tu pa še dve fotki moje nove igračke, ki sliši na ime Sigma 10-20mm.



Širokokotni objektiv, ki sem ga kupila na nek način preko e-baya v trgovini iz Honk Konga, ki ima pisarno v Melbournu, na tistem koncu, kjer so "moji" Slovenci tudi doma. Pa sta me Zvone in Karmen peljala po ta objektiv, pridemo do ene hiše, gremo do te pisarne... in že na steni NK Partizan zastavica. Pa Zemun napis. Hja, smo ugotovili, da mi je objektiv prodal Bosanec, ki je tudi glavni uvoznik Laškega piva v Avstralijo. :)



Svet je mali! Fotki pa iz Melbourne Central shopping centra, z znamenito streho, ki je že na fotki, nekaj postov nižje. In iz tega shopping centra pol kar prehod v Myer trgovino. Jah, kar fajni prostor za porabljanje odvečnih $$$.

Živali

.
Še nekaj obujanja spominov, tik preden pride gora novih fotk. Fotke iz Tasmanije, bolj ali manj znanih živali. Če pa kdo pozna še za katero ime, naj seveda to sporoči. Meni pač imena gredo težko v mozeg. :)

.

Tasmanski vrag. Pravi mali vragec, se mi je zdel kot mali pes.
.

.