Ninin blog

Slovenija

2007-09-24T16:06:00.000+02:00

Malo sem se "izgubila" v tej naši mali Sloveniji...

Najprej še dolgujem nekaj mojima staršema. Mami in ati, hvala vama da sta mi stala ob strani. Kot vedno, ko vaju vedno znova "razočaram", ko pridem z idejo o novem potovanju, pa kljub vsemu me razumeta, me peljeta na letališče, tudi če mi je tako težko oditi od doma (to se mi vedno znova dogaja tik pred odhodom) in bereta moj blog, moje emaile, smse, mi odpisujeta... in mi dajeta vedeti, da nikoli nisem sama, tudi če sem daleč vstran.

In moji Tini. Tinči, sej veš koliko te imam rada...

Ja, pa seveda hvala vsem Vam, ki ste mislili name, ko sem bila tako dolgo od doma in me še kar niste pozabili. In vsakič znova mi dokazujete, da le ne pišem bloga sama zase. :)

... in kaj se je dogajalo, ko sem prišla domov?!

Že prvi večer me je čakalo prijetno obilno presenečnje. Hvalavama, Robi in Blaž. In seveda Irena, tudi tebi. Brez tebe še do tja ne bi mogla, ker sej veš, tudi leva in desna stran na cesti sta mi sprva delali probleme.

In drugi dan je bilo na vrsti že drugo presenečenje. Tokrat malo majn prijetno. Na hitro sem staknila angino, tako da tudi brez antibiotikov ni šlo. Ampak, baje je to bilo potrebno, da sem se klimatizirala. :)

In zdaj, po 2 tednih, že spet govorim dobro sloveščino, ni mi več čudno, da se povsod pogovarjajo slovensko (ker jaz sem se na Adirjinem letalu hotela s stevardesami pogovarjat kar angleško...lol). Tudi zdravje je že boljše. Z uro pa tako nisem imela problemov.

In je že bil tudi čas, da po letu dni obiščem Smetanovo ulico 17 v Mariboru. Na žalost, fax še kar stoji. A so me danes kar razveselili. So mi podaljšali status absolventa za celo šolsko leto. Jupiii že tretje leto bom absolventka. No ja, zdaj se pa bo res treba začet učit. Huh.

Se oglasim...

ps: težko je z besedami opisat, kako lepa je naša Slovenija. A to spoznaš še le, ko si za dlje časa od doma. Ko je malo Adrijino letalo poletelo pod oblake proti Brniku... vsi ti zeleni hribčki, nekaj hišk in cerkvica... to imamo samo mi. In lahko smo ponosni na to.

Nove fotke

2007-09-07T11:42:00.000+02:00

Dodala sem vse fotografije, ki so čakale, da pridejo do objave na blogu. Veliko prijetnih trenutkov ob prebiranju bloga vam želim.

In še malo opozorilo: na koncu strani, ko se ni možno več pomakniti nižje je v desnem spodnjem kotu besedilo "older posts", če kliknete tam se vam bodo odprle starejše objave s fotografijami, vse tako do samega začetka nastajanja bloga, ki bo kmalu star eno leto.

Bangkok

2007-09-05T07:10:00.000+02:00

Po dezju na jugu Tajske sva prisli spet v Bangkok. Seveda brez zapletov ni slo. To da sva morali sredi poti (v Surathaniju) kupiti novo karto, ce sva hoteli do Bangkoka mi je povisalo pritisk. Ampak sva le prisli v glavno mesto.

In sva se odlocili, da greva se pogledat malo po okolici Bangkoka. Plavajoca trznica, Kanchanaburi z znamenitim mostom cez reko Kwai in tigrov tempelj. Ja hudica, tokrat se je zgodilo, da so enostavno pozabili na naju. Se je pol tako uredilo, da sva del poti imeli posebni prevoz, naju je tetka peljala z osebnim avtom, ki pod 100kmh tezko, da pelje. :)

Plavajoca trznica.

Most na reki Kwai.

Tigrov tempelj.

Pogledat sva sli se nekaj templjev, lokalne trznice, ko vidis da se se podgana lagodno sprehaja na okoli, ribe skacejo po suhem, zabe pa so z mrezo pokrite...

Se marsikaj vec je Bangkok, a midve se pocasi od njega poslavljava. Tina ima letalo ze kmalu, jaz bom si vzela cas se za kako masazo, potem pa se kmalu ze vidimo, slisimo... V soboto okoli 11. ure, ce ne bo Adria prevec zamujala iz Dunaja.

Tina je sla...

In to je 100-ta objava na mojem blogu! :)

Andamansko morje

2007-09-01T07:22:00.000+02:00

Ze nekaj dni se potikava ob Andamanskem morju, kjer je pred dobrima dvema letoma in pol divjal cunami. Trenutno je na tem obmocju nizka sezona za turiste, pa kljub vsemu na Phi Phiju tega ni ravno obcutit.

Krabi. Veliko skal iz morja, kot mali skalnati otocki, dokaj mirno in ne tako zelo turisticno. V tej okolici je bil posnet eden izmed filmov James Bonda. Pa veliko dezja je vsaj za naju bilo na tem obmocju. A kljub vsemu sva našli opice na plaži in en lep sončni zahod...

.

.

Phi Phi je mali otocek, z znano Maya Bay plazo (film Beach od Leonarda Di Capria), veliko vec turistov kot jih je bilo na Krabiju. Glavno prevozno sredstvo so tukaj colni in kolesa. Avtomobilov tukaj ni mogoce najti. Se pa se precej poznajo posledice cunamija.
.

Phuket je še sledil. A ostali sva le eno noč, ker naju je pregnal dež. Tako da tudi extra fotk ni od tam. Je pa to eno veliko mesto, ki predvsem ob dolgih peščenih plažah diha za turiste. Cene pa skoraj 1x višje kot v Bangkoku.

Tina s "puzeki"

2007-09-01T07:16:00.000+02:00

Ko je frizura nastala po skoraj petih urah, in sva sli koncno na tajsko vecerjo (nudlci v tisocih oblikah) mi je moja sestrca povedala kako se njeni frizuri rece po atijevem mnenju. To so enostavno "puzeki na glavi".

Tajska

2007-08-27T15:40:00.000+02:00

Spet sem tukaj, po 2 letih in pol spet v Bangkoku.
Malo danes pocivava; Tina pa kot je se v nekaj urah navadila na vlazne in vroce vremenske razmere je ze na KhaoSan Roadu videla kitke, drede... in ze sedi, ze vec kot tri ure ter potrpezljivo drzi glavo... Ta mala je cist navdusena nad Bangkokom. No ja, malo drugace le je kot Evropa ali Avstralija...

Tina v frizerskem salonu na Khao San Roadu

Jutri pa ze sibava na tajsko morje. Krabi, Phi Phi in mogoce se Phuket so na seznamu v naslednjem tednu dni.

Avstralija

2007-08-27T15:39:00.000+02:00

Za na konec, ko vsi redni bralci bloga že veste najbrž kar nekaj novega o Avstraliji, še na kratko nekaj bolj ali majn zanimivih podatkov.

Na moji poti je vedno moj nepogrešljiv del prtljage tudi Lonely Planet. Uporabljala sem najnovejšo različico Australia (nov. 2005), ki ima kar 1120 strani. Vsekakor je velikokrat bil nepogrešljiv.

Vse skupaj me ni bilo doma skoraj 11 mesecev, oziroma bolj natančno 46 tednov in dva dni. Domov pa sem poslala vsak četrtek eno kartico. :)

Na zemljevidu je označena pot, ki sva jo s Tino naredili v mesecu juliju in avgustu. Prepotovali sva zvezne države New South Walles, Queensland, Northern Territory, South Australia in zadnja, a državica, kjer sem jaz preživela večino časa, Victoria.
.

Leta 2005 je bilo v Avstraliji 20.265.000 ljudi in populacija (seveda z vsemi novimi priseljenci) se še kar veča, matematično je vsaki 2min in 9s en prebivalec več. Je pa poseljenost kljub vsemu med najnižjimi na svetu; 2,5 ljudi na km2.

V Avstraliji vam lahko preti kar nekaj "živalskih nevarnosti". Mogoče bi kdo najprej pomislil na morske pse. Tudi to, a je že na plaži nevarnost za krokodile, v vodi pa obilica meduz, ki so lahko tudi smrtno nevarne. Potem pa so tukaj še vse kače, pajki in navsezadnje tudi strupene rastline. Vse te nevarnosti veljajo predvsem za severni del Avstralije (Queensland, Northern Theritory...).
.
Denar imajo avstralski dolar. 1 $ je bil vreden okoli 150sit oziroma 1,6eur. Povprečna delavska plača za en teden (!) je okoli 700$. Trgovine so odprte vsak dan (tudi ob nedeljah), od 9. do 18. ure (izjema so prehrambene trgovine, ki so odprte še več časa), večina pa jih ima odprto do 21. ure le ob petkih.
Cene živil so približno enake kot pri nas (so tudi izjeme, predvsem pri sadju, ko stane 1kg banan 7$ in še več, kar je skoraj 5eur). Cene obutve in oblačil se gibljejo glede na blagovno znamko, se najde zelo poceni, pa seveda tudi zelo drago. Najdražje je posedanje po kafičih in večerje v restavracijah, kjer je glavni obrok in pijača za eno osebo vsaj 30$ ali pa krepko več. Imajo pa veliko "food courtov" kjer se lahko naješ tudi že za 5$.
.
Avstralci imajo tudi drugačne navade, ki so me sprva kar presenetile. Skoraj da ne poznajo, da bi v gostilni plačal pijačo prijatelju, kot pri nas smo navajeni, da kdo "časti pijačo". Ne, Avstralci si bodo vsak zase šli k šanku naročit svojo pijačo.
Se zgodi, da te Avstralci povabijo na piknik k sebi domov. To hkrati pomeni, da si prineseš pijačo sam, pa fajn je tudi, da prineseš nekaj za jest. Ne bo niti čudež, če te Avstralec povabi v gostilno, ker praznuje rojstni dan. Ti mu prineseš darilo in si sam izbereš kaj boš jedel, kaj boš pil, na koncu pa si tudi vse to sam plačaš. :)
.
Imajo pa tudi nekaj prav ljubkih navad. V enem stavku ti rečejo "hello" in te z isto sapo že vprašajo "kako si". Večina resnično pričakuje odgovor na to vprašanje, ne glede če te to vpraša prijatelj, znanec ali trgovka na blagajni. In na koncu ti bo vsak rekel "see you", skoraj nikoli "bye" ali kaj podobnega.
.
No, nekaj kar vam bo morebiti zanimivo je zdaj napisano. Če pa še koga kaj zanima, je tisoč načinov kako me najdete... lahko tudi preko bloga, tudi če bo to čez 10 let. :)

Slovo od Avstralije

2007-08-27T07:44:00.000+02:00

26. avgust se je priblizeval vsak dan hitreje...

Se zadnji spominki, se zadnji hitri skok na mojo ljubo St Kildo, pa na market, ko sva s Tino se le odlocili, da tokrat v najini prtljagi ne bo didziriduja, ampak le bumerang... in ze je sledilo letalisce.

Melbourne iz zraka.

Ko sem pred dobrimi 10 meseci prisla v Avstralijo, sem bila sama na letaliscu, sama cakala Rochelle (punca, ki je glavna pri IAESTE stud. otganizaciji, in organizacija, ki mi je omogocla vso to mojo odisejado dalec od doma)... res sem se od zacetka pocutla v velemestu cisto sama.

Ob odhodu je bilo vse drugace...

Hvala Karmen in Zvonetu. Res sem se pocutla, kot da sta me posvojila in res bi vaju najraje stlacila v se en dodatni kovcek in vaju vzela zraven... Pogresala vaju bom zelo.

Karmen in Zvone.

Jess something for you in english...like you said. Thank you really for all. It was so much easier to work, more funny and yeah, I will lose all muscells. And next time, we will run every day in St Kilda beach. :))

Mira. I had really great boss. :)) It was my pleasure to meet you. Take care of your little and so beautiful Ivana.

Mala Ivana, stara točno en teden.

Seveda je tu se polno drugih ljudi, ki so nardili moje dneve v Melbournu krajse, lepse in se bolj nepozabne. Hvala vsem mojim Slovencem v Melbournu.

Spet Melbourne

2007-08-21T15:46:00.000+02:00

Po vseh prehojenih in prevozenih kilometrih po centralni Avstraliji, po spanju v spalkah pod milim nebom pri -2C, spet drugic spanje pod zemljo v Coober Pedyu, kjer izkopljejo najvec opalov v Astraliji, pa spet noc v nekdanji vojaski bolnici, sva prisli nazaj v civilizacijo.

Adelaida. Mesto, ko je bil nama glavni cilj se vsaj malo normalno naspati in cimprej najti avto za rentanje. Z najinim zlatim Hyundayem sva naredili v dveh dneh vec kot tisoc kilometrov, prevozili vso pot od Adelaide do Melbourna po Great Ocean Road ne da bi srecali na cesti kenguruja... in brez da bi se izgubili prisli do Karmen in Zvoneta na drugo stran Melbourna.

In zdaj, za konec Avstralije mi je ostalo se nekaj dni, da se poslovim od Melbourna.

V nedeljo pa letalo Thai Airlines proti Bangkoku...

Tukaj še fotke...

Najin Hyundai, s katerim sva v 2 dneh prevozili 1200km.

In spet vse te označbe. :)

Lepa zelena pokrajina. Če bi potovali nekaj mesecev prej ali kasneje bi zalena barva se zamenjala z rjavo. Suše so stalnica čez poletje.

Ljubka vasica Port Fairy.

.

Great ocean road poteka ob oceanu in zato je možno videti kar nekaj svetilnikov; eden izmed takih na fotki iz Woornambooja.

In glavni razlog za vseh tistih 1200km. Znamenitih 12 apostolov.

Uluru in okolica

2007-08-14T02:29:00.000+02:00

Ja, pa sva prisli do centra Avstralije. Trenutno sva se v Alice Springsu, ze cez nekaj ur pa nadaljujeva pot proti znamenitostim, ki so tu na okoli (ja, ni samo Uluru, je se kaj drugega tudi).

Pogledat greva Kings Canyon, Kata Tjuta in Uluru. Soncni vzhod in zahod tam med rdeco zemljo in nekaj skalami, ko pa bova imeli vsega tega ze cez glavo se odpraviva proti Coober Pedyu in cez 6 dni, v nedeljo bova spet nazaj v civilizaciji. Adelaida caka na naju.
.
Nekaj fotk kako je bilo.

Kings Canyon.

Kata Tjuta.

.

Uluru od daleč in bližje. A ni na tej fotki malo podoben drugi avstralski znamenitosti? (mene ob takem pogledu spominja na sydnejsko opero)
.

Čakanje na sončni zahod.

Nekaj bo treba v želodčke vsipat. Je za nas poskrbel vodič, voznik in kuhar Steve.

Spanje v "swagih". Ne najdem prevoda v slovarju, je pa to kot neka spalna vreča, ko daš v njo še svojo spalko in potem le upaš, da noč ne bo prehladna, ko tako ležiš pod zvezdami na zemlji. A ena noč je bila zelo hladna, -2°C in ivje na teh swagih. Vroč čaj in pohod okoli Kata Tjute za slabe 3 ure so nas ogreli.
.
.

CooberPedy, znano mesto za izkopavanje opalov. Še eno strašljivo mesto aboriginov in kar nekaj naših "južnih sosedov" se tukaj bolj kot ne skriva v podzemnih hišah. Mesto ima uradno nekaj čez 1000 prebivalcev, na pošti pa imajo zabeleženih nekje 4000 ljudi. Je pač fajn, če izkoplješ kak velik opal, pa država ne ve zate in to posledično pomeni, da ni treba plačati državi davka.

Rov, ki ga izkopljejo, ko iščejo opale.
.

Da Avstralci potrebujejo vse mogoče označbe dokazuje tudi ta obcestna tabla.

Outback prvic

2007-08-10T11:03:00.000+02:00

Preziveli sva Veliki koralni greben. Upam, da je bilo to zadnje moje prijateljevanje z gingerjem, ker ta slabost na ladji... uh, raje ne bi o tem. A ginger je spet pomagal! :)
Vidli sva polno tropskih ribic, vse nemoteove prijatelje in tudi nemota! Jp, pa ne kake njegove sestricne, vidle sva cist prave nemote in celo tri v mehkih koralah.
Res je kar vauuu (vsaj meni je bilo, Tina pravi, da ko je sla 1x sama an Fijiju, da je bilo skoraj tako lepo).

Jutri pa se obrneva proti jugu, 3 dni izlet do Alice Springsa. Center Avstralije naju caka in vse njene taksne in drugacne ceste. Vsega skupaj do naslednje nedelje. Se oglasiva, ko bova prisli do kakega civiliziranega obmocja aboriginov.

In nekaj fotk iz poti proti notranjosti Avstralije...

Po več kot 700km dolgi poti (večinoma makedamski) vsak dan le redko srečaš kakšno nasproti vozeče vozilo. In še to so le ogromni tovornjaki, z izjemo kakšnega osebnega avtomobila.

Pokrajina, kjer ni ničesar.

Prebivališče termitov. Največji v tem delu Avstralije, visok preko 5m.

Zadnji dve fotki: Alice Springs. Vsaj na prvi pogled, kot mesto duhov. Fotke so nastale okoli 10. ure zjutraj, ko je bil navaden delovni dan. Le tu in tam lahko vidiš kakšnega aborigina, ta pa je vse prej kot vesel, da ga ujameš v objektiv.

Cairns

2007-08-09T09:28:00.000+02:00

Danes sva po nocni voznji z busom sli pogledat Kurando, to bo najina najbolj severna tocka Avstralije. Iz Cairnsa najprej z gondolo 7,5km po pobocjih pragozda, malo po mali vasici na okoli in nazaj z starinskim vlakcem.

Ampak jutri je tisti velik dan spet. Na vrsti je snorklanje na velikem koralnem grebenu ob vzhodni avstralski obali. Drzite pesti, da vidima cimvec, da vidima tudi kakega nemota.

Koralni greben.

In ko bova pogledali kako se imajo pod morsko gladino, naju bo ze zaneslo proti centralni Avstraliji. 3 dni neasfaltiranih cest do Alice Springsa.

Sibam! Po vec kot mesecu dni je spet na vrsti kafe s Slovencem. Grega iz Cairnsa.
Sva pa bili na ledeni kavi in naju tip vprasa iz kje sva. Pa si mislim, pa kaj naju to sprasuje, ko tak ne bo imel pojma. Poveva. In pol se takoj oglasi zenska "zdravo". Bu! Ja, ena Mariborcanka dela pri njih, ampak je ni bilo v sluzbi. Jih je vsaj nekaj slovensko naucila. :)

Laguna v centru Cairnsa.

Magnetic Island

2007-08-08T11:19:00.000+02:00

Evo naju spet na blogu. Sva pristali na malem, 8km oddaljenem od Tonswilla, otocku z imenom Magnetic.
Pescene plaze, tu pa tam kaksna palma in veliki okrogli, jajcasti in vseh ovalnih oblik mogocni kamni so tukaj.

Danes sva z Francozinjo tudi rentali en prav zanimiv mali Daihatsu avtek. Bil je kot pravi Barbie avto, brez vrat, brez strehe in seveda vse v stilu roza-bele barve. Tu jim kar recejo tropical topless avtki. Pa smo malo prevozle otok, 2x v obe smeri (voznja je dovoljena le po eni polovici otoka, ker je tu velik nacionalni park) in se ni bilo 60km na stevcu.

Mali kengurujčki oz. "walabiji".

Toliko, najina pot pa se ze zelo kmalu nadaljuje se bolj na sever, do Cairnsa.

Jadranje

2007-08-06T06:28:00.000+02:00

Koncalo se je najino skoraj 3 dni dolgo jadranje. Bilo je zelo fajn; soncno, lepo vreme, sicer malo bolj hladno, ravno prav vetrovno.
Pa pokrajina? Malo me je spominjalo ze vse skupaj na Kornate pri nasih juznih sosedih.

Aja, misk pa ni bilo na ladji. :)

Tudi to je Avstralija

2007-08-06T06:22:00.000+02:00

...prideva v sobo z 10 posteljami hostla Magnum v Airlie Beachu in nekaj tak cudno smrdi. Malo prezraciva, greva malo polezat na plazo, zvecer ze cimri malo zracijo... OK, gremo spat. Je ura okoli 3. zjutraj, in me Tina po tiho klice "Nina, miska nekaj grize pri mojem nahrbtniku". Huh, ja na sdreco sva spali na zgornji postelji, jaz sem kar hitro zaspala dalje, Tina malo kasneje. Zjutraj do recepcije, da hoceva menjati sobo. Vprasa na recepciji, a vaju kdo zelo moti? Ja, miska.
Rece, da to so pac tropski kraji, in nama zamenja sobo...

... vse OK, dokaj cista soba v prvem nadstropju. Greva se malo shoppinga dan pred jadranjem, kupiva vino v vrecki (gun), cips... In spravima to dvoje pod mojo posteljo. (Tokrat sva obe spali na spodnjih posteljah.) Ura je nekje 5. zjutraj, kaj za hudica mi sumi v vrecki pod posteljo?! Aham, dam vrecko na sredino sobe, sedim na postelji in cakam kaj bo skocilo iz vrecke, ko na moj pojster skoci miska!!!

No, zgodba se konca, da vec nisem spala, prestavla sem se le na drugo, zgornjo posteljo, prebudi se tudi Tina in spakirava pocasi, ter greva kolikor se je dalo hitro iz Magnuma.

Pa se naj kdo rece, da je Avstralija fajn. Se v Afriki nisem spala z miskami.

Kiti

2007-08-01T10:50:00.000+02:00

Celi, zivi in zdravi sva prisli nazaj iz pescenega Frejserja. Kako je bilo? Hmmm... vsekakor pesceno; voznja s 4WD (stiri pogonski avto) po mehkem pesku je skoraj kot voznja po mehkem snegu, ko avto kar nekam gre, volan obracas, da se ti roke zavozlajo, pa se kar ni prava smer... dingotove stopinje so bile povsod, a na koncu (na sreco) smo vidli dingota le 1x, spanje v sotorih sva tudi kar fajn preziveli, kopas pa se lahko itak le v jezerih (morski psi so baje tu naokoli kar precej lacni), v jezerih pa je bilo precej hladno.

Kiti! To pa sva nardili danes. 8 ur na katamaranu, 20 ljudi skupaj in okoli kiti. Po dva ali trije so se sukali okoli nase ladjice, plavali pod katamaranom, se sukali v vodi, prisli pogledat nad gladino, pokazali kako znajo pihat vodo in kak izgleda njihovo ogromno telo, rep...

Zdaj pa na bus celo noc do Airlie Beacha in v soboto naju caka 2 dni in 2 noci jadranja okoli Whitsundays otockov.

Fraser Island

2007-07-28T09:59:00.000+02:00

Najvecji pesceni otok na svetu. 3 dni potovanja in raziskovanja z dzipi, spanje v sotorih, kuhanja na ognju...

No, to naju caka naslednje 3 dni. Se javima, ko prideva nazaj v civilizacijo.

Vožnja s štiri-pogonskim džipom je lahko zelo zabavna, a že naslednji hip zelo nevarna. Po notranjosti otoka pa prav naporna.

Ostanki razbitin ladje, ki je nasedla pred mnogimi leti.

Na samem otoku, ki je celoten zaščiten kot nacionalni park je veliko sladkovodnih jezer. Ta so tudi edina možnost za brezskrbno plavanje, vsaj v poletnih mesecih (ne pozabit, jaz sem potovala okoli v zimskem času!).

Lake McKenziee.

Dolge peščene plaže. Privlačne za kopanje, a slišati je veliko resnih opozoril o nevarnih morskih psih v vodi.

Brisbane

2007-07-25T09:16:00.001+02:00

Queensland! Zvezna drzava, ki jo vsi imajo kot najlepso v Avstraliji. Danes sva prisli na njeno obmocje, in prva postaja je Brisbane.
Kaj delati v Brisbanu? Sva se sli malo kulturno izobrazevat! Ja! :) Sli sva na Tinino pobudo (itak!) v umetnostno galerijo, se pred tem pa v glavni muzej Queenslanda. Dokaj zanimiv splosni muzej, ceprav moj favorit je se vedno muzej v Aucklandu, na Novi Zelandiji.
Galerija? Je moja sestrca ocenla, da je galerija na Dunaju vsekakor boljsa. Kamor si pogledal je bilo cutiti kitajski vpliv. No ja, itak je ze kitajcev povsod polno, zdaj pa se v galeriji...

Jutri pa bo spet en naravoslovni dan. Australian ZOO bo na vrsti. Nic to nikomur ne pove? Pomoc... to je zivalski vrt pokojnega Steva Irvina, bolj poznanega kot crocodile hunter. Bova porocali.

Fotke iz ZOOja in koala senctury. Bilo je fajn, vecinoma pa imajo tam le avstralske zivali. Ja, kaj pa drugega. Glavni povdarek v ZOOju pa, kot bi poslušali Steva - skrb za živali in opozorila, kako ravnati, če te žival napade, ugrizne... In kenguruji - Tino so navdusli. Ze isce moznosti, da pride en z nama domov (kenguru seveda).

Pozdravcek iz soncnega, 19C toplega Brisbija (po avstralsko).

Se en dodatek: moja sestrca je imela rojstni dan... in kaj si je zazelela? Dan preziveti z avstralskimi zivalmi. In sva sli v Koala sencutry (karkoli je ze to, podobno zivalskemu vrtu pac), kjer imajo 130 koal, kenguruje, ptice, ovce... Ena fotka s koalo je na tem linku www.koala.net/photo/2707016039.htm oz. spodaj.

Byron Bay

2007-07-24T09:22:00.000+02:00

Po prespani noci na busu sva prisli do Byron Baya.
Obmorsko malo mestece, ze skoraj vasica, in na koncu vasice, na malem rtu stoji beli svetilnik, od svetilnika pa se nekaj stopnic in ze sva bili na najbolj vzhodni tocki Avstralije! Ja, ni kar tako. :)
In kaj sva vidle? Delfine in polno raznobarvnih ptickov; od rjavkastih, modro belo crnih, do zeleno rumeno rdecih papig. (Zvone nekaj za vaju s Tino.)

Najbolj vzhodna točka Avstralije.

Dolge peščene plaže so skoraj povsod po vzhodni obali Avstralije. Kaj hitro se ti zdijo čisto običajne, in ni več slišati vau, oh in sploh.

Svetilnik pri Bayron Bayu.

Newcastle

2007-07-23T06:17:00.000+02:00

Poslovili sva se od Sydneya, in ze sva v Newcastlu. Zdaj naju bo pot vodila bolj kot ne skozi ob vzhodni Avstralski obali.
Vreme? Sonce, kar bolj toplo kot v Sydneyu.
Midve? Tina OK, jaz pa... ma neki me hoce neka gripa al kaj ulovit. Sej se ne pustim, sam vseeno ni glih fajn skakat po Newcastlu z rahlo vrocino. Se dobro da imamo Lekadol bi rekli.
Jutri? Byron Bay.

Nekaj fotk iz Newcastla.

Fiji

2007-07-20T13:12:00.000+02:00

Ja, neki rajski Fiji je za nama. Rajski?! Vsi, ki se kdaj pa kdaj ustavite na mojem blogu, pol veste, da sem se zaljubila v Cookove otoke, takrat ko sem pac bila tam, pred dvemi meseci.
Pa Fiji? Odkrito povedano, bilo je cisto nasprotje.

Fiji sestavlja preko 300 otockov, vecjih in manjsih. V celem tednu sva bili na skupno 7 otokih, vsak dan zamenjali prenocisce, tudi otok... bili sva pa po Yassava in Mamanuca otockih (za vecje poznavalce). Prezivela sem rojstni dan z Milko in srebrno penino (Tinci, hvala), v nedeljo sva bili pri masi, pili 2x znamenito fijijsko "kavo", sli v vas k ljudem, v solo, snorklali med koralami in tropskimi ribicami, obhodili 2x otok Bounty, se naucili bula plesa in se marsikaj.
Tudi to, da sva spali pod streho iz palmovih vej, ko je bila eletrika le do 23. ure zvecer, ko o topli vodi pod tusem le sanjas, ko se ti gekoti (kot neki kuscarji) sprehajajo nad glavo po stropu... in ko se sredi popolnoma temne noci prebudis in zaslisis, da neka zivalca gre na hitro po steni tik ob tvoji postelji, skoci na tla, caplja po tleh... in ko se ne upas niti premaknit, ko ne zbudis sestrce, da se ona ne bi bila cisto prestrasena, in te je tak strah, da niti z baterijo ne upas posvetit, da bi videl kaj za hudica je v sobi, oz. hiski... to vse, in se marsikaj drugega je Fiji.

Se pa potem se peljes malo okoli drugih otokov in vidis, da denar pac naredi tvoj vtis o Fijiju lahko takoj ze spet drugacen... Ampak, cisto okvirno, najceneje je bilo 60FJD (nocitev in 3 obroki hrane), na Cookovih pa sem placevala samo za sobo 30NZD (tecaj obeh valut je priblizno podoben). Morda se slisi poceni za Fiji, a tako hrano kot dobis (ne bi se zdaj o tem), v takih razmerah kot spis...je bil zame Fiji presneto drag.

Domacini oz. lastniki prenocisc te pricakajo s pesmijo.

Obred "kave". Nic kaj fajnega okusa za pit, kot voda z zemljo. Njim pa nadomesca alkohol.

V soli.

Le kdo je to??? Geko!

Nekaj plaz Fijija.

Spet Sydney

2007-07-10T02:44:00.000+02:00

Na kratko se oglasam iz ne glih extra vrocega Sydneya.
Mi je uspelo tokrat brez zapletov uredit mojo letalsko karto za domov. In na Austrian Airlines me je tetka prav fajn razveselila; 26. avgusta greva s Tino skupaj na letalo! To sicer pomeni, da se bom od Melbourna poslovila 7 ur prej, a bom ze prezivela, sam toliko da Tine kje ne izgubim v Bangkoku. Hehe.

Grem pa zdaj tak po mojo sestrco na letalisce... jah hudica po skoraj devetih mesecih pa jo ze lahko malo pogresam.. :) Pa danes moreva celo srebrno radgonsko penino spit (razen ce se ji ni slucajno med potjo razbila v nahrbtniku), ker je zakljucne izpite tak fajn nardila, ko je vceraj med potjo do Sydneya zvedla rezultate. :)

Znamenita sydnejska plaza Bondi Beach. Tudi sredi zime se surfajo! (Dokaz, da tako toplo le ni pa poglejte zensko zraven pogumnega surfarja.)

Blue Mountains in "tri sestre", skale, ki so dobile ime po pripovedki.

Smo se peljali se malo naokoli, v park in videli dvoboj kengurujev. Ni bilo krvavih posledic. :)

Preden grem

2007-07-08T15:02:00.000+02:00

.
Da čas tiho teče, sem se zavedla prav še le ta vikend. Petek je bil moj zadnji dan službe v laboratoriju DTS. Po osmih mesecih in pol sem se poslovila od vseh tam, dobila veliko čestitko, darilni bon... in pol vidiš, da pa tudi Avstralci znajo kdaj pa kdaj presenetit; da te res ganejo.

Zvečer še večerja s tistimi, ki smo v službi prebili največ časa skupaj; Mira (in dojenček), Gab, Jess in Tony. In ker čez točno en teden (petek 13.) bom imela rojstni dan, sem imela torto že malo prej. :)

Tako, da razlogov za ponočevanje je bilo dovolj... Jess in jaz.

In nadaljevali smo še v soboto... kjer sem preživela zadnjih pet nepozabnih tednov, v Mooroolbarku pri Karmen in Zvonetu... Fajn je bilo.

To je bil moj zadnji vikend v Melbournu. Na nek način se poslavljam od Melbourna, šest tednov potovanja po Fijiju in Avstraliji s Tino je pred mano. Nato pa še hitro nazaj Melbourne po vso mojo prtljago, in že bom kaj kmalu doma.

Jutri (ponedeljek) se že vse začne zame, treba bo na vlak do Sydneya. Skoraj 12 ur vožnje je pred mano. A bo toliko boljše v torek, ko bom že čakala na letaliču mojo Tino. Sama gre pri njenih 18-ih letih prvič na dolgo pot. Se bova oglasile na blog, kakor hitro bo mogoče.

ps: uredila sem tudi mojo tretjo vizo, nalepka je v potnem listu, in mi dovoljuje da sem kot turist v Avstraliji do 29. avgusta.

Viza

2007-06-29T14:28:00.001+02:00

.
Danes je pa bil tisti petek, tisti dan, ko sem se prvič na štiri oči srečala s to "veličastno DIMA-o".
Razložim... DIMA (Department of Immigration of Australia) je ustanova, ki jo vsi prišleki v Avstralijo kar precej dobro pozna(m)jo. So pač tisti, ki ti urejajo vize.

22. julija bi mi potekla moja viza "special program", ki mi dovoljuje delo pri točno določenem delodajalcu, in je viza, ki jo imam že od začetka, vmes sem jo 1x le podaljšala. Torej, ker se moja pogodba za delo konča, mi poteče tudi viza, in seveda rabim novo. Tokrat turistično.
Pa se je začelo; klicanje, da so mi povedali kateri obrazec od enih nevem koliko različnih, moram izpolnit in kaj vse potrebujem.

In danes sem šla tja... jim vse to predložit. Vas zanima kaj vse sem rabila?! Da so obsedeni s papirji sem vedela, še predn sem prišla sem, pa vseeno...

Od mene že imajo dve vlogi po 12 strani dolgih vprašanikih, sliko pljuč in zdravniško spričevalo, da nimam tuberkuloze (btw po avstralskih kriterijih je Slovenija na listi "very high risk of TBC"), dve pogodbi o delu...
Dans pa sem jim mogla prinest spet:
* 11 strani dolg izpolnjen vprašalnik
* koliko denarja imam na računu (za vsak mesec, ko hočeš biti tukaj zahtevajo vsaj 1000$ aud)
* letalsko karto za domov
* posebej napisano zakaj bi ostala še dlje v Avstraliji
* program potovanja (ker zaprošam za turistično vizo)
* potrdilo od službe, da končaš z delom
In seveda nič ni zastonj, 205$ aud, ne glede, če ti vizo odobrijo ali ne.

V petek, ko končam s službo, moram nazaj, da mi dajo nalepko za novo vizo v potni list. Sej sem vesela, ampak vse moje ostale vize v potnem listu so zahtevale od mene max le vprašanik, ki je bil na eni strani A4 lista. In za 11 mesecev Avstralije sem plačala za vize nekje 800$ aud, kar je približno 500eur.

Nič ni zastonj! :)

Kakaduji

2007-06-25T14:02:00.000+02:00

.
V okolici Dandenoga, ki je še vedno predel Melbourna je tudi t.i. pragozd. In svoj prostor so si našli tudi beli papagaji. Imajo pa ti papagaji svoje "muhe". Včasih jih je polno na okoli, včasih pa niti enega. V drugo sem le imela srečo jih videt.

Na prvi pogled bi kdo mislil, da so udamočeni. Ne! Nič od tega, pa čeprav jedo iz roke, pozirajo in delajo prelete. Aja, govorijo ravno ne, vreščijo pa zelo.

Boljši sejem

2007-06-24T15:32:00.001+02:00

.
Mariborčani najbrž poznate boljši sejem ob nedeljah pri bivšem TAMu. Pa ne mislit, da je lahko kaj takega samo pri nas. S Karmen in Zvonetom smo zavili na "market" v južnem predelu Melbourna v nedeljo dopoldan. Da smo srečali Slovence, slišali kar nekaj naših južnih sosedov pa je že itak na takih lokacija samoumevno.

Sadje najbrž ni prišlo iz Makedonije, kot pri nas, pa kljub vsemu...

Stvari, ki se prodajajo so kar na tleh, po avtomobilih...

"Cenka" se pa kljub vsemu bolj težko. A najdeš pa "svašta".

Na koncu še mogoče opomba; tu ogled takega boljšjaka ni zastonj. Je treba plačat minimalno vstopnino, a kot je moja šefica v službi mi že na začetu rekla: v Avstraliji ni nič zastonj. :)

Luna park

2007-06-24T15:09:00.000+02:00

.
Nekaj večernih utrinkov iz Luna parka na St Kildi v Melbournu.

"Poletje"

2007-06-21T15:19:00.000+02:00

.
Med tem, ko se v Sloveniji (in okolici) sončite, pritožujete nad vročino, pa jaz zmrzujem v Melbournu. Že celi teden se živo srebro termometra vrti med nekje 2° in 4°C zjutraj, zvečer, ponoči; čez dan pa, če že malo posije sonce, ampak ga bolj slabo občutim, ker v službo grem po temi (ob 6.40) in pridem iz službe po temi (17. uri).
Nič kaj rajsko, za domače razmere, ko vsak misli, da je v Avstraliji toplo, pa vsekakor skregano z logiko, da je lahko ob morju tako mrzlo. Pa je! In zame še bolj, ko nimam neke zimske garderobe. Sej se ne pritožujem preveč, še 2 tedna in že bo malo boljše. :)

Nekaj fotk iz obalnega dela Port Melbourna, kjer je glavno pristanišče za povezavo med Tasmanijo in Avstralijo. Slovi pa ta predel mesta tudi, kot kakšen Portorož v Sloveniji. No, sej se že vidi po vseh stavbah, hotelih. A v zimi ima vse to malo drugačen videz.

Megla, "mraz" (se je tudi že zgodilo, da je bil led na avtih zjutraj), dež in veter. Ni čudno, če tako depresivno vreme spravi človeka v streljanje. Ali pač. Ja, če kdo ne ve, v ponedeljek zjutraj se je 29 letnemu pobiču malo pripeljalo, pa je vstrelil nekajkrat sredi centra mesta. In zadel. Na žalost. Se je pa že predal, zdaj pa v bolnici z zlomljeno roko. Je bilo kar malo strašljivo v ponedeljek biti v službi in poslušati poročila, ko pa je bil človek še kar na begu, jaz pa mogla čez center proti domu z javnim prevozom. Huh. Tudi to spada k milijonskim mestom.

Na kratko

2007-06-11T08:50:00.000+02:00

.
Toliko se oglasim, da ne bo koga skrbelo, da me je morje pojedlo, ali pa da si že urejam papirje, da tu ostanem.
Nič od tega, fajn se imam, odštevam tedne, ki so mi še ostali v Melbournu, po malem delam, hodim po okolici Melbourna... in ja... spet bo nekaj faušije, nevoščljivosti po Sloveniji...
Rojstni dan, na petek 13. bom preživela sredi Pacifika, na Fijiju z mojo sestrco, ko pride 10. julija do Avstralije. :)

Zdaj pa bodite skoraj vsi zeleni, frjolčni...kakorkoli že; ali pa veseli zame. In pozdravček iz mrzlega, rahlo deževnega Melbourna.

Sončni zahod

2007-06-01T15:47:00.001+02:00

.
Za konec iz "serije fotk" Cookovih otokov so ostali še sončni zahodi. Nekaj pocukranih, mogoče malo drugačnih, kot so običajno, pa vendarle... sonce, oblaki in morje; vse iz zahodne obale Aitutakija.

Nekaj o raju

2007-05-28T15:47:00.000+02:00

.
Na kratko o geografiji Cookovih otokov. To je več otokov, delijo se na severne in južne, ležijo pa nekako med Fijijem in Tahitijem v Južnem Pacifiku. Najbolj znan otok je Raratonga, ki je tudi glavni otok. Po najbolj znani modri laguni v Pacifiku pa slovi Aitutaki, 200km severno od Raratonge. Na teh dveh otokih sem tudi bila. Oba pa spadata v južno skupino Cookovih otokov.

In kje je zdaj ta raj na Zemlji?! Sigurno me Raratonga v to ni prepričala. Aitutaki pa je otok, ki ima vse tisto, kar ti je lahko le všeč. In kot povsod, tudi v "raju" obstajajo stvari, ki ti niso všeč.
Na Aitutakiju so to petelini, ki se derejo cel dan in skoraj celo noč, ko ima vsak petelin svojo uro... In komarji, ki pikajo celi dan in celo noč, ko je univerzalni parfum za vse, tudi lokalno prebivalstvo, spraj proti komarjem.

Ne mi omenjat petelinov... Huh. :)

Pogled iz glavne ceste. Zelenice povsod zelo urejene, polno kokosovih palm in največja nevarnost na Aitutakiju je, da ti pade kokos na glavo. Ja, ni nevarnih živali. Cesta, ki obkroža Aitutaki je asfaltirana, rabiš pa slabo uro vožnje s skuterjem, da obkrožiš otok. Pa ne s kako posebno hitrostjo, vsi se vozijo s skuterji (pa tudi z avtomobili) med 30 in 60km/h.

In spet kokosove palme... In moja plaža, kjer sem bila 9 dni. Bilo je rajsko. In ko sem bila zadnje 3 noči edina od gostov, pa po uspešnem ribolovu, mi je lastnik še nardil večerjo s svežo tuno.

In ne smem jih pozabit; ljudje so tisti, ki nardijo Aitutaki še toliko bolj rajski. Okoli 1800 jih živi tukaj. Vsi ti mahajo, te pozdravijo, ko se s skuterjem peljejo mimo, če se malo ustaviš in pogledaš na okoli, se bodo ustavili tudi oni in povprašali, če rabiš kako pomoč. Ko se počutiš tako varnega, da se mirno sprehajaš po plaži, medtem ko imaš v nezaklenjenem skuterju fotoaparat in denarnico... Ko ti plačajo pijačo, ko ne vidijo v tebi samo enega bogataša (kot je bilo to tolikokrat v Afriki) in ko se hočejo poslovit od tebe preden greš, in ko se usedeš na letalo, pogledaš skozi okno, in vidiš da sta do piste prišla Sani in Wil (domačina) ti mahat, ker odhajaš.

Vse to in še mnogo drugih še takih malenkosti naredi Aitutaki z njegovo turkizno modro laguno in vsemi malimi otočki (motuji) v laguni nepozabno in res rajsko.

Plesalci

2007-05-28T15:00:00.000+02:00

.
Prebivalci Cookovih otokov niso znani le po svoji resnični prijaznosti, temveč tudi po dobrem petju in plesu. Ena takšna skupina je bila pred 3 leti tudi na festivalu Lent v Mariboru. Prav od te skupine sem srečala voditeljico in dva člana skupine. Ta dva sta mi znala povedat po slovensko "kukovi otoki", kar jima je še po tolikem času ostalu v spominu, pa še zdaj težko verjameta, ker seveda zveni drugače kot "Cook Islands" kot rečejo sami.

Ples in glasbo predstavijo na "island night", večerja z njihovimi jedmi v bife varianti, po večerji pa nastop skupine, ki traja nekje 45min. Bila sem na takšnem večeru na Aitutakiju in na Raratongi. Najbolj pa so pri plesu značilni hitri gibi žensk v bokih, moški pa na nek način zelo hitro, kot da udarjajo s koleni skupaj, med tem ko počepnejo. Zanimivo za gledat in zelo težko, skoraj nemogoče pravilno ponoviti za njimi. Glasba pa predvsem petje ob spremljavi bobnov in brenkal.

Jezera

2007-05-26T15:55:00.001+02:00

.
Jezer je po Nove Zelandiji zelo veliko; sicer ne toliko kot ovc, pa vendar. Nekaj sem jih ujela.

Najprej pa fotka fjordov. Milford Sound na skrajnem JZ Nove Zelandije. Velikanski hribi ali gore, ki se strmo spuščajo v zaliv morja, slapovi in najvišji vrh Mitre Peak s 1692m pričarajo posebno vzdušje, ko si na mali ladjici in pluješ tik ob mogočnih stenah klifov. In območje z veliko padavinami, povprečno 6m dežja na leto! Se vidi, tudi mi nismo pobegnili čisto; pa čeprav smo imeli kar srečo, rahlo je deževalo le nekaj minut, ko smo bili na ladjici.

Sedaj pa prav zares jezera...

lake Tekapo

Mirror lake

lake Matheson

Narava

2007-05-26T15:44:00.001+02:00

.
Po Novi Zelandiji me je pot večino časa vodila po južnem, manj naseljenem, bolj zelenem in bolj mrzlem otoku (NZ se deli na dva večja otoka).
Nekaj utrinkov kako naj bi izgledalo. Vse fotke, razen zadnje, pa so narejene med potjo iz vlaka, ko sem potovala iz vzhodne na zahodno stran južnega otoka Nove Zelandije, kar pomeni dobre 4 ure vožnje in najvišja točka čez 700m visoko.

Živalske

2007-05-25T15:10:00.000+02:00

Nova Zelandija je v mojem spominu ostala, kot dežela zelo podobna Sloveniji. No, razen vseh plaž, ki jo obdajajo in morje.
V tem postu nekaj živalskih fotk.

Ovce. 39.3milijonov ovc je po Novi Zelandiji (in 4.1 milijonov ljudi, Kivijev); so pa to dokaj okrogle, kosmate, ki jih večino strižejo 1x na leto in jih uporabljajo predvsem za volno in za meso. Se pa dejavnost (vzreja ovc) počasi opušča, ko pa je kitajski trg ponaredkov tako blizu...

Delfini. Z njimi sem hotela iti plavat v Kaikuri, pa jo je zagodlo grdo vreme.

Sem pa v Kaikuri vidla tjuljne. Prikupne živalce, ki pa so lahko tudi kar malo napaalne.

In fotka iz -5C bara na jugu Nove Zelandije, v Queeenstownu. Noro doživetje, ki traja le 30min, ker po tem času moraš iti ven. Koktajl z vodko pa te greje. :)

Spet tu

2007-05-20T17:18:00.001+02:00

Evo mene nazaj. Nazaj v realnosti, v Melbournu.

.
Kako je bilo? Emmm extra mega fajn. Toliko na hitro, da sem se ziva, da nisem tam ostala, in da me niso pojedli. :)

Za fotke pa se malo premaknite med stare poste, jih bom v naslednjih dneh še nekaj dodala kar v stare poste.

Game fishing

2007-05-20T11:58:00.000+02:00

Pa začnimo...polnit blog s fotkami še ene moje odisejade.

Zadnji dan na Aitutakiju sem vstala že pred 6. zjutraj. Na vrsti je bila nova dogodivščina. Lovljenje rib iz čolna sredi Pacifika. Odločala sem se celi teden, ali bi to naredila ali ne... če mi je bilo žal, boste kaj kmalu ugotovili.

Ujeli smo 8 tun, težkih vsaka vsaj kakšnih 10kg in...

...217 kg težek marlin oz. mečarica po slovensko.
Nekaj ribic pa sem še jaz "nahranila". Emm se pač zgodi. :) Smo pa bili na otoku glavna atrakcija s tako veliko ribo na avtu.

Aitutaki

2007-05-17T11:53:00.000+02:00

.
:D
.

.

.

Raratonga

2007-05-06T07:15:00.000+02:00

Pa sem tukaj! Na Cookovih otokih!
Tokrat se na glavnem otoku Raratongi. Prvi dan je ze bil malo bolj vstran od raja. Dez, sonce, veter so se menjavali, ko po tekocem traku. Ko sem bila cist mokra, je posijalo sonce in so se mi hlace, majica posusili... ze spet novi dez.
No ja, tud sam otok, kolikor sem ga obkrozla 1x z busom me ni posebno navdusil.

Se en dan je pred mano, potem pa Aitutaki. Da vidim kako je tam.

LP iz juznega Pacifika.

Komaj cakam...

2007-05-04T11:32:00.000+02:00

... Cookove otoke.
Cez slabih 24 ur bom ze na letalu pacific blue proti Raratongi, in ob 1. zjutraj po lokalnem casu bom ze tam.
In prvic bom po casu za Slovenijo, celih 12 ur, ker letim cez datumsko mejo.

Na hitro o Novi Zelandiji, dezeli tisocerih ovc. Bilo je zanimivo, fajn. Pa kljub vsemu, odkrito povedano, raje imam nekaj cisto drugacnega, npr. Afriko. Nova Zelandija je pac tako zelo podobna Sloveniji, predvsem juzni otok.
Danes pa smo prevozli 650km iz Wellingtona do Aucklanda, po dokaj vulkanskem podrocju, kljub vsemu na prvi vtis kar zanimivo.

Fotke pridejo, jaz pa se en vecer v Aucklandu in jutri... :)

LP iz Nove Zelandije.

Franc Josef

2007-04-27T11:52:00.001+02:00

Ledenik. Ogromno H2O v vseh oblikah.
In zakaj ravno Franc Josef? Nekega leta, ko je se vladal Franc Jozef, se je tu okoli potikal neki Avstrijec, ga nasel in poimenoval po vladarju. In si na tak nacin pridobil tudi kraljevski naziv.

Moj pohod na ledenik, po ledeniku, med vsemi ledenimi stenami, ko je med dvema ledenima stenama prostora na tleh za eno stopalo, in navzgor toliko, da pac nekako se prebijes kozi z nahrbtnikom, in so te stene visoke po kakih 5 m in se vec. In je okoli tebe le beli, moder led, voda in na tleh sneg... Pozabis na vse tiste visoke ledene stopnice in ko je zraven se vrv, vpeta v led, na kamenje, pa na meliscu, ko vse drsi, a imas na sreco fajne skornje in na skornjah zelezne, po moznosti dokaj rjave dereze... No, je bilo malo tezko na zacetku, a tolko boljse v vseh tistih prehodih med stenami.

Tezko opisat! Nekaj fotk je; na ledeniku sta bila oba fotoaparata, a bolj je bil oblegan Ixus. Sredi vse mokrote, ko kar med potjo delas snapshote... je vsekakor bolj varno za EOSa da je na suhem v nahrbtniku, a nekaj le je.

Jutri pa dalje, se bolj na jug Nove Zelandije.

Nova Zelandija

2007-04-26T11:59:00.000+02:00

Na hitro se javljam iz vzhodne strani juznega otoka Nove Zelandije. Vse kot mora biti, jutri (petek) je pred mano vzpon na ledenik Franc Josef.
Danes pa sem potovala s train alpin (neke vrste gorsko zeleznico) od Christchurcha do Greymountha in nato dalje z busom do tu kjer sem, v blizino ledenika.
Prvi vtis? Jah, zlato rjava trava, hribi, rjave skale, na vlaku 4,5 ure.... in pokrajina na vzhodu tako prekleto podobna Sloveniji, samo da je vse vecje.
Spimo pa dane in jutri v eni mali vasici, cisto blizu ledenika, z eno trgovino, in nekaj restavracijami, kafici... me spomnija kot da sem nekej v Alpah in je zunaj polno snega. No, snega ravno ni, je pa bil dez.

Toliko naj bo za danes... fotke... pridejo... :)

Počitnice

2007-04-22T15:25:00.000+02:00

.
Zadnji dan v sobi na St Kildi, še dva dni dela na DTS in v sredo 25. zjutraj ob 9. uri bom že na letalu in proti vzhodu...

... najprej je na vrsti 11 dni Nove Zelandije. Iz Christchurcha na vzhodno obalo, ob morju na jug do Queenstowna in nato iz južnega otoka, na severni otok proti Aucklandu.

In v soboto 5. maja zvečer po novo zelandskem času letalo čez datumsko mejo proti pacifiškemu otočju Cookovi otoki. Ko bom tokrat 12 ur za vami pa še nato iz glavnega otoka Raratonge do Aitutakija 7. maja. Kako se bo končalo še ni planov, 17. maja je pač dan, ko je moja karta za nazaj v Avstralijo.

In še slika Aitutakija-nekaj kar si res želim in komiii čakam.

ps: tokrat sta obe fotki iz interneta, čez 3 tedne pa upam da bodo že moje

Pol leta Avstralije

2007-04-19T16:40:00.000+02:00

.
Čas tak hitro teče, da se je že obrnilo pol leta, kar sem v Avstraliji. Huh, je minilo, kot bi pihnil. Nekako se počutim že čisto domače. In čist malo pogrešam Slovenijo in vse Vas. :)

Tu pa še dve fotki moje nove igračke, ki sliši na ime Sigma 10-20mm.

Širokokotni objektiv, ki sem ga kupila na nek način preko e-baya v trgovini iz Honk Konga, ki ima pisarno v Melbournu, na tistem koncu, kjer so "moji" Slovenci tudi doma. Pa sta me Zvone in Karmen peljala po ta objektiv, pridemo do ene hiše, gremo do te pisarne... in že na steni NK Partizan zastavica. Pa Zemun napis. Hja, smo ugotovili, da mi je objektiv prodal Bosanec, ki je tudi glavni uvoznik Laškega piva v Avstralijo. :)

Svet je mali! Fotki pa iz Melbourne Central shopping centra, z znamenito streho, ki je že na fotki, nekaj postov nižje. In iz tega shopping centra pol kar prehod v Myer trgovino. Jah, kar fajni prostor za porabljanje odvečnih $$$.

Živali

2007-04-17T12:26:00.000+02:00

.
Še nekaj obujanja spominov, tik preden pride gora novih fotk. Fotke iz Tasmanije, bolj ali manj znanih živali. Če pa kdo pozna še za katero ime, naj seveda to sporoči. Meni pač imena gredo težko v mozeg. :)

Tasmanski vrag. Pravi mali vragec, se mi je zdel kot mali pes.
.

Petek 13.

2007-04-13T14:33:00.000+02:00

.
Petek 13. naj bi bil malo drugačen dan, večina je prepričana, da bo to nekaj slabega. Zame nikoli. In, ko bo naslednjič na kolendarju spet petek 13. bo to moj rojstni dan! Ampak rodila sem se kljub vsemu na ponedeljek. :)

Spet nekaj novic, ki niso več tako sveže, pa kljub vsemu. Pred dobrim tednom dni, ko sem bila na večerji s Slovenci na italijanski ulici, se k naši mizi obrne in nas po slovensko pozdravi Boris. Ja, baje je izpadlo, kot da sva stara prijatelja, a Borisa poznam samo preko TV; v Melbournu je Boris iz Bara (prva sezona na POP TV).
In še istega večera me kliče iz iste TV hiše urednica Tjaša, če je bila kaka drama okoli cunamija na Salamonovih otokih. Bu, je pa to le malo preveč razlike. Pa tako spet ni bilo nič, da bi bila po televiziji. :)

Da nisem le na počitnicah, si lahko pogledate na http://www.e-fotografija.si/templates/?a=877&z=1, da nekaj pa le delam.

Toliko. Ne glede na to, da blog še le redki pregledate, jaz še kar vztrajam s pisanjem. Zgodovinarji bi rekli; nekaj mora ostati našim "zanamcem".
Pozdravček, iz danes prvič zjutraj, meglenega Melbourna.

Veselo pisanko!

2007-04-08T09:01:00.000+02:00

.
Po slovenski uri je čas za velikonočni zajtrk, ko kar se spomnim je bil za mene vedno obvezen pri babici na Miklavžu. Vsa družina... fajni običaj, le to je bilo vedno težko, da sem se mogla vedno vsaj ob 8.zjutraj v nedeljo vstat. Hehe. Ampak, danes je bilo drugače. Sem spala skoraj do 2. popoldne in pol zajtrk! Ampak je bil pravi, velikonočni, "požegnan" s šunko, hrenom in jajčkami! :)

In čas je, da vas firbec več ne bo preveč žrl... kdaj Nina pride domov za božjo voljo!?

Čisto uradno, 99% verjetno (tisti 1% pa naj ostane nekje za kako rezervo) in vse že urejeno.
26. avgust 2007 malo pred polnočjo se bom ločila od Melbourna. In potem nekaj urni let do Bangkoka. In se bom ustavla na Tajskem; toliko da pozdravim, čemi le uspe, vse moje "fačeke" na severu Tajske in vodiča Samboona, se malo še posončim na jugu Tajske...
... in potem 7. septembra bo čas, da se usedem na letalo Austrian Airlines (khmm no coment o tej letalski družbi) in sem 8. septembra dopoldan na Brniku.

A vas še zanima razlog, zakaj pa si bom zdaj iz pol letne prakse nardila skoraj 11 mesecev dolgo avanturo?! :)

Ni razlog to...

.
... ker če ne, bi vas vsaj povabila na poroko. No, čeprav časa je še veliko in tisti 1% je nekje ostal. :))

Veliko je "kriva" za to, da ostenem nekaj mesecev dlje, moja sestrica Tina. Ko konča vse njene še zadnje obveznosti v srednji šoli, prileti v Avstralijo. In to bo najino prvo skupno raziskovanje našega planeta.

Tako da moj 26.rojstni dan na petek 13. bo nekje v Avstraliji, ali vsaj nekje na južni polobli. Včasih pa si je tudi treba samemu sebi kupit kakšno darilo. :)

Ampak, kje je še vse to; najprej je na vrsti Nova Zelandija 25. aprila, in takoj za tem še moje sanje... Cookovi otoki.

Veselo pisanko vam želim!
.

In lep, sončen pozdravček iz St. Kilde!

SP v plavanju

2007-04-07T17:55:00.000+02:00

.
Malo zapoznele fotke plavanja, od prejšnje nedelje 1.4. v Melbournu, v Rod Laver Areni, kjer je potekal januarja Australian open (tenis). Na prostoru, kjer je bilo igrišče za tenis, je bil tokrat postavljen montažni 50m bazen.

Američan, ki je na tem svetovnem prvenstvu pobral 7 zlatih medalj (do osme ni mogel) in mislim da 4 rekorde. Tokrat pripravljen na plavanje v predtekmovanju na 400m.
.

Štafeta 4 x 100m moški. Američani so morali čakati na vse prevrtete počasne posnetke in na koncu so sodniki določili diskvalifikacijo ameriške moške štafete. Tako je Phelps ostal brez rekordne osme (po vsej verjetnosti) zlate medalje. So se pa toliko bolj veselili te zmage Avstralci.

.

Je bilo zanimivo, a s tenisom ali formulo se ne more primerjat. Je pa treba drugič na večerne tekme; to so le bila samo predtekmovanja.

Dogajanje v mestu-drugič

2007-03-28T17:06:00.000+02:00

Blue king brown. Mlada glasbenica z izvrstnim glasom, s kitaro in bobni, ob spremljavi celotne zasedbe.

.
In kar takoj naslednji koncert na istem odru nekaj korakov iz čistega centra mesta. Prizorišče mi je bilo všeč iz večih dejanivkov; fajna glasba, veliko prostora okoli odra s pogledom na veličastne stolpnice Melbourna in lučkarji so delo korektno opravli, če pomislimo, da je bil oder res skoraj sredi travnika in ga ni snemala nobena televizija ali kaj podobnega. Še presenetlo me je, da sem dva večera opazila vedno istega akreditiranega le enega fotografa.

Mahotella queens. Legende južno afriške glasbe. Že od leta 1960 obstaja zasedba, danes že treh babic, starih 65 let, nekaj članov celotne zasedbe je že tudi umrlo. A babice so še vedno vse tri iste, s polno energije.

Koncerti so se vrstili en za drugim na večih prizoriščih. Trajali nekje dobro uro in bili vsi čisto zastonj. Ja, v Avstraliji se redko zgodi, da je res nekaj zastonj in še zelo fajn za povrh. :)

Dogajanje v mestu-prvič

2007-03-28T16:35:00.000+02:00

.
Svetovno prvenstvo v plavanju spremlja po Melbournu tudi veliko drugih prireditev. Takšna je bila tudi minuli vikend, "culture festival", kjer se je predstavilo mnogo izvajalcev iz vsega sveta.

Skulpture japonske umetnice so prav popestrile "rjavo" (zaradi suše) zelenico.

"Veliki varnostniki" so se nastavljali vsakemu, ki jih je htel škljocnit.

Že skoraj mala "pleh muzika" na rolerjih, ali nekaj podobnega (pod kiklo nisem vidla kaj imajo obuto) in na glavi z ognjem sredi sprehajalne poti.
.
.

Artisti so si upali marsikaj.

V naslednjem postu pa še nekaj koncertne fotografije.

Plavanje 25km

2007-03-26T16:52:00.000+02:00

.
Po formuli je na vrsti še 12. svetovno prvenstvo v plavanju. V mestu na vsakem vogalu srečam plavalce iz vseh mogočih držav (medtem ko očitno naši pridno trenirajo khm), glavno tekmovanje v plavanju pa se bo odvijalo še le ta teden.

Uradna zastava prvenstva.

Nekaj tekmovanj se je odvijalo, na St Kilda plaži (če se kdo še spomni, čisto blizu mene). Čez vikend je bilo na vrsti še zadnje tekmovanje na prostem; 25 km (plavajo več krogov) najprej za ženske in nato še za moške.

Konec! Na levi zmagovalka iz Nemčije (joj je bil moj cimer tega vesel! :) ).

Moški se še malo mučli z morjem...

Kot se spodobi za vsako večje tekmovanje - zastave. Oni trije "lepotci". Ja žal, pač ne ravno všečen, pa morda kljub vsemu zanimiv dodatek na fotki. :)

Na radiu

2007-03-21T15:30:00.000+01:00

.
Na prvi jesenski, oziroma po slovensko bi rekli spomladanski dan, sem bila na radiu. To je multinacionalni radio, kjer ima vsaka država točno določeno uro in dan, kdaj oddaja svoj program. Za Slovenijo je to vsaka sreda ob 7. zvčer. In vsako tretjo sredo v mesecu gospa Meta (vodja našega programa) prepusti mikrofon "mladincem" (ne si predstavljat mladince kot najstnike :) ).

In tako sem se znašla pri tej mladinski uri, kot ji rečejo in spoznala spet nove Slovence v Melbournu. Kolikor sem izvedela, naj bi bili vsi rojeni v Avstraliji, pa kljub vsemu vsi dobro govorijo slovensko.

Meta (vodja našega radia) in Lenti.

Glavna junakinja "mladinske ure".

Aljaž (ki je bil moj "vodič") in Luka, ki skrbita predvsem za glasbo na radiu.

Bilo nas je kar nekaj v studiu, mikrofon so prepustili za kratko tudi meni, žal pa ni vseh na fotkah; sej bo še priložnost.

VN Avstralije

2007-03-19T10:22:00.000+01:00

.
Formula ena je začela novo sezono. Največja novost? Jah, ni novost, ampak Schumacherja ni, veliko dirkačev je zamenjalo moštva, avtomobili so se zamenjali. In zmagal je spet Ferrari in njegov novi voznik Finec Kimi Raikonen.

.

To je bila moja prva dirka formule ena v živo. Zanimiva izkušnja in upam, da se spet kdaj ponovi. Prvi krog je bil še najhujši za moja ušesa. Stala sem na ravnini takoj po prvem dvojnem ovinku, tik ob ograji in... viiijuuu, pa jih več ni bilo. :)

Fotke pa tudi, takšne kot so. Težko je narditi kaj bolj fajnega, ko je 2m od tebe žičnata ograja, avti pa peljejo tudi po 200km/h in še več. Zadnja fotka pa startno-ciljna črta.

V zraku

2007-03-19T09:54:00.000+01:00

.
Program pred nedeljsko tekmo formule 1 se je začel že ob 8.30 uri, sama dirka pa ob 14. uri. Pred tem je bilo za videti še mnogo zanimivosti. Med drugim tudi nekaj minut pred samo dirko, vragolije izkušenih pilotov v zraku.

.
.

Da so se ušesa že malo navadila na hrup pa je poskrbel ta le vragec.

In lahko bi rekli, posebna čast potnikov na krovu Quantasovega (avstralski nacionalni prevoznik) boeinga na letu Melbourne - London. Peljali so se zelo nizko skozi Albert park in še le nato poleteli proti Evropi.

Aussie race

2007-03-19T09:43:00.000+01:00

.
Pred samo dirko formule 1 je v nedeljo 18.3. potekalo še več drugih dogodkov. Najprej je bilo na sporedu Aussie prvenstvo. To poteka z manjšimi avtomobili, kjer je prostora samo za enega tekmovalca. Zgledajo pa precej smešni, taki čisto miniaturni, hitri pa vseeno.

Nato pa še tekmovanje formule 3. Tu so avtomobili že zelo podbni čisto ta pravim formulam.

Gledalci. Nekje med 180 in 200 tisoč jih naj bi bilo na nedeljsko tekmi. Vsi, ki pa te zadeve spremljajo že malo dlje časa, pravijo da se odhod Schumacherja precej pozna, tako v boksih kot med publiko.

Formula 1

2007-03-17T13:48:00.000+01:00

.
Še nekaj uric... Kooomi čakam!

Goran Bregovič

2007-03-17T04:50:00.000+01:00

.
Na drugi strani Zemlje, sem se ta teden srečala najprej s Sebastijanom, kamermanom od POP TVja, pa Miranom Ališičem (njega tak vsi poznate) in včeraj še z Veljkotom Jukičem Yukijem, fotografom, urednikom, ambasadorjem Canona... In me je Veljko povabil, da grem s "slovensko delegacijo" na koncert Gorana Bregoviča.
.
Ne me tepst, moj mali Ixus je bil z mano in zato ne pričakovat kake kvalitete fotk. Ampak, fotke pa so!
.

Koncert je bil v Regent Theater na Collins Streetu v centru Melbourna. Lepa, stara dvorana s super ozvočenjem. Gorana je spremljala cela zasedba, so pa na krajšem obisku Avstralije. Te dni sta na vrsti še koncerta v Sydneju in Perthu, potem pa že dalje proti afriškim otočjem, ker je zasedba na nek način, na turneji okoli sveta.
.
.

.
Po koncertu je sledil after party. Najprej pa je bil na vrsti intervju za POP TV (drugih medijev tako ni bilo, kot samo slovenski).
.

.
In še nekaj fotk s pomembeži iz vrst Ferrarija in vsega po malem, potem pa jugo muzika... kot se spodobi za en balkanski after party sredi Melbourna.
Bilo je super, in res sem vesela, da sem spoznala tri Slovence, ki ta vikend veliko in še več, delajo na dirki formule ena.

The place to be

2007-03-14T14:45:00.000+01:00

Melbourne in širša okolica JV Avstralije spada pod zvezno državo Victorio. Predsedni državice pa naj bi imel to pravico, da najde slogan, ki bo na vseh avtomobilskih tablicah in predstavitev posamezne državice za nekaj let. V tem času velja slogan Victoria - The Place To Be (prostor kjer je zaželjeno, da si (po polomljenem prevodu za moj'ga atija in še koga)).

Dokazov, da je Victoria res The place to be pa ne zmajnka zlepa.

Ptički že čivkajo, da je ta vikend na sporedu dirka formule 1, Grand prix, kot jo poimenujejo tukaj.

Točno en teden preden pred dirko na startno - ciljni ravnini z mojo cimro.

Boksi so se začeli polnit in kmalu so naju imeli varnostniki dovolj in naju pregnali. :) Naslednji dan se je itak vse zaprlo za širšo javnost.

Da se ne dogaja le formula... V soboto se začne svetovno prvenstvo v plavanju. In delček tega bo potekalo tudi na "moji" plaži.

Zastave so deloma že pripravljene - slovensnko še čakam.

In dogajala se je Moomba... kot en ogromen lunaprak v mestu...In dogajal se bo festival hrane in vina, dogaja se Feshion festival... in dogajalo se še bo.

Pozdraveček iz vsak dan že bolj jesenskega Melbourna.

Še 10 dni...

2007-03-07T15:00:00.000+01:00

.
... in začela se bo nova sezona Formule 1. Seveda kje drugje, kot kakšnih 20 minut hoje od mojega začasnega doma, v Melbournu, natančneje v Albert parku. To je le nekaj km južneje iz centra mesta, proga pa poteka okoli jezera.
Karta je že dalj časa na varnem za nedeljsko dirko, danes pa je bil na vrsti ogled proge. Krog je dolg 5,303km, ima 16 zavojev, najhitrejši čas enega kroga pa je leta 2004 postavil Michael Schumacher, 1'24.215.
,

Startno - ciljna ravnina in tribune ob njej.

Boksi še samevajo.

Čez leto je to normalno obratujoča cesta, z vsemi pripadajočimi prometnimi znaki. Ampak, a je res potrebno 20km/h?! Ovinki zgledajo svetovni... :)

Start oz. cilj, in na levi izvoz iz boksov, na desni glavne tribune.

Kdo je rekel, da ne gre več kot 20km/h?! Vsi nekam hitijo, pa kljub vsemu Avstralci ne morejo iz svoje kože. Zelo previdni vozniki, a nikoli se še z njimi nisem peljala več kot nekje 120km/h. Enostavno ne divjajo, kot tu in tam divjamo mi na naših cestah. Vsi se zelo bojijo kazni, zato če se takoj ne pripasaš na zadnjem sedežu, je že čista panika.

Salamanca market

2007-03-06T14:36:00.000+01:00

.
Najbolj znana tržnica na Tasmaniji je ob sobotah Salamanca market na ulici Hobarta. In če je že tako zelo opevana, reklamirana, sem si mogla vzet čas in pogledati kaj za vraga je to.
Po mariborsko bi se reklo "boljši sejem ob nedeljah pred TAMom oz. kramarski sejem".

Najboljše češnje kaj sem jih kje kdaj jedla. In takoo zelo velike. Za Tassie je itak znano, da kar pridelajo je zelo njami dobro in kvalitetno.

Ob morju

2007-03-06T14:12:00.000+01:00

.
Po internetnem mrku, po moji zaposlenosti (ko delam tudi po 10 ur na dan) in malo lenobnosti spet nekaj fotk. Še kar nekaj jih je na disku iz Tasmanije. Pa sem jih nekaj dala na ogled.

Launcestone je drugo največje mesto Tasmanije, leži na začetku doline Tamar, po kateri teče reka, ta pa se nato izliva v morje na severnem delu Tasmanije. Tako je tudi to mesto povezano z morskimi potmi, kot so vsa večja mesta na otoku.

Predeli mesta ob vodi so mi bili in v Launcestonu (zgornje fotke) in Hobartu (spodnje fotke) najlepši deli mesta. Morje in reke pač imajo svoj čar.

Tik pred odhodom sem ujela to velikanko. Princess Saphire, ki pluje po vseh morjih, oceanih sveta, tokrat je bila na poti ob avstralski zahodni obali, se ustavila v Hobartu in že čez dva dni sem jo ponovno videla v Melbournu.

Pust '07

2007-02-28T13:53:00.000+01:00

.
Dve soboti nazaj ste vi imeli pust, v Sloveniji, ker pa smo mi bolj daleč vstran, smo imeli pust prejšnjo soboto. Torej z enotedensko zamudo, v slovenskem klubu Planica.
Sem bila s Pika nogavičko Karmen, čarovnico Matejo, onim hudim stricem s sekiro Zvonetom in hudičem Jožetom. Ah, sej je bil bolj hudiček in ne toliko hudič :))

A kaj sem bila jaz?! Gospa doktor, ki je doma pozabla lasuljo. Ja, se zgodi tudi doktorjem.

Drugače pa slovenski klub Planica deluje na območju jugovzhodnega dela Melbourna, v okolici Dandenoga. Organizirajo razna srečanja, plese ob priložnostih, kot je pust, Miklavž, materinski in očetovski dan (Avstralci pač...) in tudi če se kak slovesnki glasbenik pride pokazat v daljno deželo.
Na ta srečanja zahajajo predvsem starejši ljudje. Sem bila itak skoraj najmlajša, če ne bi bilo enih otrok. In so mi razložli, da vsakdo ki hoče postati predsednik kluba, more biti star najmanj 71 let. Malo za šalo, malo za res, sej je težko najti koga mlajšega.
Zanimivo mi je bilo, kako ti stari ljudje govorijo predvsem angleško. Nič ni nekega domačega vzdušja, ko bi pa le pričakoval vsaj od starejših ljudi, da bodo govorili slovensko. Tudi ob pivu, vinu ali čisto ta pravi slovenski Radenski in potici ter krofih na mizih, so večinoma še kar govorili angleško, ali vsaj deloma.

Slovenci v Melbournu

2007-02-25T15:23:00.000+01:00

.
Tokrat nekaj o ljudeh, ki so mi, in verjamem, da mi bodo še v prihodnje zelo polepšali urice daleč vstran od doma. Slovenci, ki sem jih, in na srečo nekatere še vedno, srečujem v Melbournu.
Od oktobra do novega leta nikjer nikogar, ki bi z mano lahko govoril slovensko. Zna biti angleščina že včasih prav malo naporna. Po novem letu pa se je stanje spremenilo...

Andrej je svojo minutko slave na mojem blogu že dobil, bil je prvi. :) Če se spomnite pingvinčkov... On je že zdaj deleč na severu, na Švedskem. In hoče nazaj...
http://bluzerator.blogspot.com/index.html

Jaka se potepa trenutno po Novi Zelandiji. Kakšna dva tedna ali koliko že, je preživel v Melbournu in bilo je kar bolj pestro. Če bi ostal dlje, bi še me mogel golf naučit igrat (za 1x mi je samo pokazal).
http://njk-australia.blogspot.com/

Jaka v borbi s kengurujem na Brighton plaži pri znamenitih barvnih hiškah.

Filip je že dolgo na poti. Iz črne Afrike je prišel vse do Avstralije, se ustavil za nekaj dni v Melbournu in srečala sva se večer pred njegovim odhodom v Perth (zahodna obala Avstralije) in mojim izletom na Tasmanijo. Popotnik, drugače pa Ptujčan. :) Srečno po Novi Zelandiji in predvsem kasneje na Pacifiku.

http://www.okrogsveta.com/

In prišel je končno en poznani že od prej. Mare! :) Joj, kak sem ga bila vesela, ko sem ga po vseh mukah zagledala na tekočih stopnicah želežniške postaje na Spancer Streetu.
.

Bil je žalosten, ker je bilo pred njim le še nekaj dni Sydneya in kar nato že Slovenija. Zraven pa še Andrej...

... in Miha.

In tukaj pridejo na vrsto Slovenci, ki pa prav zares živijo tukaj. Karmen in Zvone, še preživljata stresne situacije, ko je treba življenje toliko km vstran od slovenije "postavit na noge". Verjamem, da jima bo kaj kmalu uspelo...

...Tako kot je uspelo Mateji in Jožetu. Približno 14 let sta že tukaj, tako da zdaj točno vem koga vprašat za kak nasvet, npr. kaj je glavna sestavina tako znanih "cheese cake". Je rekla Mateja, ja skuta! :))

In Zvonetu posebna zahvala, ker je on vsega "kriv", da sem jih spoznala.

Jože, Mateja, Karmen in Zvone, ko smo bili skupaj na St Kilda festivalu.

Ta vikend sem spoznala kar cel klub Slovencev, klub Planica, ki deluje na območju JV dela Melbourna. So naredili ples v maskah; o tem pa pride drugi post.

In še na severu Avstralije, v Cairnsu je Grega, ki se pridno uči, mi marsikaj pove o vrlih Avstralcih, me potolaži o počasnem internetu in pride naslednji vikend pogledat kako se imam v Melbournu. ;)

http://trik.sopca.com/

Srečno pujsovo!

2007-02-18T14:15:00.000+01:00

Danes je ravno že štiri cele mesece, da sem na južni polobli. Čas teče, nič ne reče. Minilo je pa kot bi pihnil.
In kaj najbolj pogrešam?! Če odmislim vse Vas tam, ko berete to, je takoj za tem internet. Ja, sej ga imam v sobi, ko moj laptop pridno melje, ampak internet v Avstraliji. Joj, samo te groze si ne želet. V Sloveniji še vemo ne, kako smo lahko srečni, že čist normalno je, da je povsod, po čisto dostopni ceni in v neomejeni količini. Tukaj pa; nikoli ne vem ali bo delal, ali ne, ali bo normalno delal, ali čist po polžje... Tak je že cel vikend počasn, da se niti pogovarjat po skypu ne morem. Sej to ni res, kje jaz živim?! In na Tajskem in v Keniji, Tanzaniji je bil boljši, in predvsem cenejši! Na Tasmaniji sem plačala 5$ oz. 750sit za celih 30 minut!

Ja... se dogaja, Avstralija ni samo med in mleko. Je še vse drugo prej! Kar pa še ne pomeni, da bi kar pobegnila od tukaj. Ne ne, to pa še ne. :)

Dovolj o postranskih zadevah. Tukaj je kitajsko novo leto! V Melbournu je kar že skoraj preveč Azijcev, kar posledično prinese tudi praznovanje v mesto. In sem šla pogledat kaj dogaja. Kako fotko še mogoče v prihodnje prilepim (ko bo net malo boljše deloval), za danes pa en kitajski zmaj...

... in naj vam pujsek prinese srečo!

Ptičji pogled

2007-02-07T13:17:00.000+01:00

.
Tokrat nekaj drugačnih pogledov na Tassie. Mogoče pa kje najdete katerega od 482 000 prebivalcev na območju velikem kot Šrilanka. Tassie je od Avstralije oddaljena 240km, 2000km južneje od nje pa je že območje večnega ledu, Antarktika. Znana je tudi po najbolj čistem zraku in vodi na svetu.

Vse te svetleče pikice so jezera; manjša...

... ali večja.

Tassie

2007-02-06T14:04:00.000+01:00

Jugovzhodni del Tasmanije v tem delu fotk. Tassie je južno od Avstralije, njena zvezna država in v resnici, za slovenske razmere, niti ni tako mala. V primerjavi z Avstralijo pa kot ena pikica. In toliko krat me je spominjala na Slovenijo. Od pokrajine, do javnih prevozov, nekega ne posebnega dogajanja... Pa kljub vsemu zanimiva.

Ovc je polno. Na enega prebivalca Tasmanije pride 6 ovc, matematično! Hehe. Pa niso take lepe bele, ampak z gosto sivo dlako.

Richmond je stara vasica, zelo podrejena turizmu, pa vendar zelo lepa. In seveda zelo v angleškem stilu, kot je vse tukaj. Zgodovina pač nardi svoje.

Port Arthur je bil nekoč zapor. Ljudi so pripeljali na ta polotok Tasmanije, z namenom, da ne bi mogli pobegniti. Zdaj pa urejen zgodovinski kompleks, kjer imajo ob večerih tudi ghoast tour.

Wineglass Bay

2007-02-06T13:27:00.000+01:00

.
Tasmanija, oziroma Avstralci ji rečejo kar Tassie. Od 26. do 31. januarja sem se potikala malo na okoli, že skoraj res čisto na dnu Zemlje, urco vožnje z letalom iz Melbourna, ali 12 ur z ladjo. Bilo je lepo, malo bolj hladno, kot v Melbournu, tudi precej bolj vlažno podnebje... in ja, vsega lepega je 1x konec. Ostale so fotke.

Najprej Wineglass bay, ki naj bi bil po mnenju neke ameriške revije, tretja najlepša plaža na svetu. No, mene vsekakor tako zelo ni prepričala. Wineglass oz. vinski kozarec je dobila ime po obliki, če bi plažo pogledali iz ptičje prspektive. Je pa ta zelo znana plaža na polotoku, najbolj vzhodnem delu Tasmanije.

Najprej je do plaže potrebno prit...

... po potki, kakšno slabo uro hoje. Jah, po vseh teh stopnicah najprej gor, nato dol me pa še naj nekdo prepriča v lepote te plaže.

Še nekaj okolice. Zanimiva, lepa... nekako mi vedno te velike skalne gmote dajo mislit, kaj se zgodi v primeru enega malo močnejšega potresa. Hmja, sej me ne bo takrat tam. :) Ti kamni lahko v višino merijo po kakih 5m (en kamen oz. skala).

In plaža! Najprej smo šli pogledati na razgledno točko...

... nato pa že morje in pesek malo bolj od blizu. Na plaži pa mrzlo in veter, da me je zeblo v dvojnih dolgih rokavih.

Prebivalec plaže, sorodnik kenguruja. Je bil fotkan na pesku, ne na kakem snegu! :)

Gay in lesbian parade

2007-01-21T13:13:00.000+01:00

Odločitev kaj delati eno nedeljsko popoldne, ko vsakih nekaj minut dežuje, ni bila čisto enostavna. In ko se končno odločim, da grem pogledati kam naj bi hodili k maši avstralski Slovenci in se odpravim na tramvaj. Ja, ne bo šlo tako zlahka. Cesta je zaprta. Kaj se dogaja?! Gay in lesbian parade je v mestu. OK, takoj spremenim načrt ogleda. Pot pod noge, slabih 10 minut in sem na mestu dogajanja...

Ugotovitve?! Značilne so barve mavrice za to parado. Veliko drugače usmerjenih ima štirinožne ljubljenčke, po možnosti vsak svojega. Počutila sem se kar malo ogrožena, sploh ko sem imela v rokah fotoaparat, zato fotk sploh ni nekih fajnih. Žal, bom se drugič potrudila pri kašnih drugačnih dogodkih. :)

Australian open

2007-01-20T15:44:00.000+01:00

Od 15. do 28. januarja potekajo v Melbourne parku teniški dvoboji. Nekaj trenutkov sem ujela v prvem in tretjem dnevu v objektiv...

.
Uradna slika letošnjega Australian Open turnirja, narisana na asfaltu. In res ima pravi pomen napis "The wonderful world of tennis" (čudoviti svet tenisa). Enostavno "te potegne" v dogajanje. Doma nikoli nisem nekaj posebno spremljala tenisa, tukaj pa je stvar čisto druga. Najprej sem imela namen samo eno tekmo si ogledat, začutit dogajanje, a kaj hitro je bila že druga vstopnica v mojih rokah. No, sem si rekla: ne, tretje pa ne bo. Cene se vsak dan, dva povišajo za nekaj $. Za prvi dan večerna karta, ki velja od 17. ure dalje in ko sem imela sedež na tribuni glavne dvorane, je stala 34$ (študentska). Za finalni večer stane študentska karta 162$ oz. malo več kot 100 eurov (polna cena kart je nekaj $ dražja).

.
Večje, odprto igrišče Margaret Arena (tu je bila Katarinina prva tekma).

.
In največje prizorišče, Rod Laver Arena, kjer bo čez nekaj dni tudi finalni obračun. Na posameznem igrišču se odigrajo običajno v enem dnevu štiri tekme. Prva je na sporedu ob 11. uri, prva večerna pa se začne ob 19.30 uri. In zadnja se konča... ko se odloči zmagovalec, čisto normalno je, če traja vsaj do polnoči.

.
Serena Williams na poti do prve zmage turnirja.

Marat Safin (RUS), ki je po 3h in 26min premagal nasprotnika...

.
... čestitke od Beckerja (NEM).

Druga zmaga Katarine

2007-01-17T16:19:00.000+01:00

Tretji dan Australian Open in druga zmaga Katarine Srebotnik.
Kakšnih deset Slovencev se nas je našlo ob igrišču, da smo pripomogli k zmagi Katarine proti mladi Čehinji Benesovi. 7:6, 6:7 in 6:1 je bilrezultat tekme.

Čehinja z ubijalskim pogledom. Ni ji pomagal! :)

Vroče

2007-01-16T15:51:00.000+01:00

Ko občutiš, da ti je ob 10. uri zvečer še vedno fajn vroče, in ko termometer še kar kaže 34,5°C in bi naj bilo še v prihodnjih dneh vsaj toliko, če ne več... se zaveš, da je očitno poletje prišlo tudi do Melbourna. No, vsaj za nekaj dni!

Pred nekaj dnevi je Brighton še sameval.

Ptice so mirno posedale in opazovale dogajanje.

A kaj kmalu bi se reklo, "poletje je na vasi". Padalo v zraku, človek na bordu v vodi (to boste vi povedali kak se napiše kejting ali kaj je že to).

In tipični avstralski šport, surfanje.

Publika na plaži?! Se zabava po svoje (zakaj to mene spominja na vrtanje nafte?!).

Nekateri pa raje v miru poležijo na soncu in počakajo, da bo minilo...

In zdaj se še kdo naj oglasi z enim vprašanjem: Nina, kje so tetke?! Grrr. :)

Pridejo pa tudi tetke in strici iz Australian open mogoče že jutri na blog.

Praksa v Avstraliji

2007-01-14T14:35:00.000+01:00

Nekega vročega nedeljskega popoldneva (14.januarja), 120km zahodno od Melbourna, tam daleč v Avstraliji...

... se prileže počitek na vrtu. Eni mladički spijo na zemlji, ...

... drugi v vreči, stisnjeni, toliko da jih opazimo le po koncu repa, uhljih in tačkah...

... spet tretji pa si izkazujejo ljubezen...

... in najdejo se tudi takšni, ki jim energije še ni zmanjkalo in jim gredo po glavi norčije...

... treba jih je pregledati in končno opraviti to mojo prakso tukaj.

Sledilo je težko opravilo, menjavanje feder pri kengurujih... (fotk ni, ker sem bila preveč zaposlena s fedrami)

.... in rezultat... menjava feder uspešno zaključena.

ps: kdo je že rekel, da grem menjavat fedre!?

Pingvinčki

2007-01-12T12:44:00.000+01:00

.
Brez skrbi za mene, kot bi rekli Avstralci "no worries mate" nič se mi ni zgodilo, enostavno moje tukajšnje življenje se je ustalilo po nekih tirnicah, kar pač samo pomeni, da ni več toliko vsebine za pisanje bloga.
Je pa bil ponedeljek, ko sem po skoraj 12 tednih, od kar sem tukaj srečala prvega Slovenca. Andreju pripada ta čast, da sva se dobila v mestu, drugi dan pa skupaj še z "uvoženim Slovencem" šla pogledat to atrakcijo, ki jo z največjim veseljem prodajajo v Melbournu, parado pingvinov na Phillip islandu.

Skoraj dve uri vožnje iz Melbourna na jug, proti Antarktiki...

Počutiš se kot v gledališču; vsi se posedejo, sonce zaide, luči so le še bolj za okras, ko čakaš na začetek...

... a še pred tem ti zagreni celo "predstavo" osebje. Fotka je za v koš, a morala sem jo objavit, že sploh, morala sem "pritisnit". Vse te fotke na današnjem blogu, razen zadnje, so narejene ilegalno. Plačaš vstopnino 17$ (približno 2500sit, oz. 10 eurov), sediš na pesku na omejenem delu plaže... in kakor hitro si prestopil prag prostorov blagajne, trgovinic ti je prepovedano fotografiranje, snemanje s foto aparati, kamerami, telefoni. In to osebje striktno kontrolira (sem bila poštena in kupila eno fotko za okoli 200sit). Ena takšnih, bolj sitnih, je bila ta gospa na fotki. Pač, nikjer nisem našla na nobeni tabli (kot je tu običajno), koliko je kazen, zato sem pač tvegala. :) Prvo fotko ko sem nardila, pogled na plažo, me je že kregala, pol pa nekako počasi pozabila name...

... in okoli 21.15 ure se je predstava začela.
Pingvini, ki merijo 30 cm v višino in naj bi bili težki do 1kg so prišli iz morja. Plavajo in si iščejo hrano lahko do tri dni skupaj v morju, kjer večinoma plavajo sami zase. Ko se zmrači, se tik pred obalo počakajo in skupaj prikorakajo iz morja. Kožuh imajo varovalno sivkaste barve po hrbtu, da se zavarujejo pred plenilci iz zraka, medtem ko plavajo, in belo barvo po trebuhu, ki jih varuje pred ribami. Njihov sovražnik so ptice, potepuški psi, mačke, saj so pingvini najbolj ranljivi ravno na poti iz morja do svojih bivališč... Prespijo v grmovju in travi ob plaži, zjutraj pa ponovijo postopek v obratni smeri.

Trenutno je čas za pingvinje puhaste mladičke. Prvih 14 dni lovi hrano le eden od staršev, čez mesec dni pa se na odkrivanje vseh lepot in nevarnosti narave podajo mali pingvinčki že sami.

In še sopotnika na tem večernem izletu. Andrej iz Ljubljane (na levi) in Jan iz Melbourna, drugače pa po rodu tudi pol Štajerc.

In ko sem ravno omenila danes Antarktiko; če koga zanimajo še bolj nora potovanja, tista skoraj nemogoča, v povezave sem dodala Mennotov blog. Bil je na Antarktiki pred kakšnim mesecem, sicer pa ne samo tam... spoznala sem ga novembra 2005 v Keniji. Že od takrat je na poti... Fant star 29 let, Nizozemec in biokemik.

Kr tak...

2007-01-03T13:51:00.000+01:00

...toliko, da vam pošljem v mrzlo Slovenijo ene vroče pozdrave...

Očitno je tudi Melbourne dočakal poletje. Čas je že bil! Od novega leta dalje je vsak dan prav fajn sončno, čez 25°C. Pred kakšnima dvema urama (ob 10 zvečer) je bilo še kar 27°C. Obožujem vročino!

In obožujem morje bi se reklo. Komaj mi je uspelo včeraj najti v tem celem Melbournu, kjer je raj za shopping, ene navadne poceni plavutke. Sem jih morala danes krstit s soleno vodo. :)

Torej, prvo kopanje uspelo, morski pes me še ni ulovil, meduz pa še tudi ni. Tetke?! Pridejo, ko bo nad 35°C, le da napoved bolj slabo kaže, v nedeljo spet mrazzz. :(

Še zdaj nisem nikogar prepričala, da me pride obiskat?! Hjoj. Še nekaj adutov imam. Kot že je vsem znano, 18.3. je na sporedu formula 1, še prej v drugi polovici januarja Australian open (tenis) in (kot mi je včeraj Primož povedal...kaj pravi urednik, Primož?!) svetovno prvenstvo v plavanju (in vseh rečeh v vodi). Pa koncert Il Divo febuarja. In to vse tu, čisto blizu mene... Ahjej, če ima kdo kako zlato kartico; kaj lahk prosim za številke (da si karte kupim...grr).

Srečno 2007

2007-01-01T14:33:00.000+01:00

Naj bo leto 2007 srečno! S srečo pride vse. In seveda, ne pozabite sanjat, da se vam bodo lahko sanje uresničile!

Nekaj utrinkov iz "moje" plaže na 1. januarja 2007 narejenih. Bilo je okoli 30°C morda še kaj več, ljudi tudi nekaj, večina pa se jih je le sprehajala po morju.

Kakšna pogumna se je tudi našla. Ni mi še čisto jasno zakaj Avstralci gredo v vodo kar oblečeni?! Če izvem, sporočim. Je pa to en problem, kako potem naj naredim fotke tako težko pričakovanih tetk. Saj je čez ves teden napovedano več kot 30°C pa upam, da jim že bo postalo bolj vroče. :)

Živalce

2006-12-27T14:23:00.000+01:00

No, pa sem jih vidla. V naravi, brez ograj, brez paznikov... Vse so zelo tipične avstralske živali.

Kidney ali kakor koli se že to piše, žal nevem kako se tej, ježku podobni živalci reče po slovensko.

Emu, zelo podoben noju.

To vsi poznate. Me je pa presentila velikost. Se mislila, da so kenguruji vseeno malo večji.

Dva sta bila skupaj, tik ob cesti, pozirala nekaj trenutkov, potem pa odskakljala.

In lenuh na drevesu, ki se ne pusti motit.

Warrnambool

2006-12-27T14:00:00.000+01:00

Letošnji božič je bil zame vsekakor nekaj posebnega. Preživela sem ga daleč od doma, proti pričakovanjem pri kakšnih 15°C. Sodelavka Jessica me je povabila za božič k njeni družini, v njen domači kraj, kjer je preživela vso svojo mladost (pred nekaj leti se preselila v Melbourne).
Zelo sem bila vesela povabila in tako 25. decembra zjutraj se odpravila na vlak... Bil je dan, ko je bil javni prevoz v Melbournu zastonj. Uuu fajn, sem prihranila kakih 5000 sit. Vsa vesela zastojn vožnje, se še z 400 drugimi potniki namestim na vlaku... ko sporočijo, da bomo imeli zamudo. Jah, čez eno uro so vlak enostavno odpovedali, in nas naložili na avtobuse. Razlog odpovedi je bil požar na tirih. Tako se je moja odisejada namesto, da bi bila dolga tri ure, končala zahodno od Melbourna čez 5 ur, kjer me je pričakala osupljivo lepa pokrajina ob oceanu...

Sledil je še krajši ogled lokalnega parka, območje nedelujočega vulkana.

Jessica. Hej Jess, really thx a lot again for all this.

Živali pa še pridejo... v naslednjem postu.

Merry X-mas

2006-12-24T06:23:00.000+01:00

Božični večer, božič... čas, ko je lepo, da si v krogu najdražjih, ko sediš ob oknu in opazuješ kako pada sneg, ko poslušaš božične pesmi, ko sobo krasi novoletna jelka...

In čas sanj...

Delček mojih sanj je postalo resničnost, in zato vam za letošnji božič pošiljam voščilnico iz Avstralije; iz danes oblačnega, 20°C toplega Melbourna...

.ž

... naj bo današnji božični večer zares prazničen, obdan z veseljem, radostjo in srečo. Za hip ustavite misli in se zavedajte, kje in s kom ste na tem malem planetu in kaj vse vas obdaja.

Jaz vem, obdajata vas sreča in ljubezen, le videti ju morate.

Vesel božič vsem!

Robieee

2006-12-17T15:56:00.000+01:00

Aaaaaa Robie Williams v Melbournu. Njegov predzadnji koncert turneje (jutri še 1x v Melbournu). Dogajalo se je v Telstra Dome dvorani v centru mesta, ljudi pa naj bi bilo 60.000.

Predskupina Sneaky sound system. Zelo fajni.

... in se je začelo. Z ognjem, dimom...

... in seveda Robiejem. :) Ja, tak od blizu. hehe

No, malo bolj od daleč.

Dokaz, da sem res bila. V prvi vrsti v drugem sektorju v parterju. In bilo je mega fajn. Fotke pa take kot so, narejene z malim Ixusom.

Na koncu sem pa še malo raziskala dvorano. Veeelika.

Zebrice

2006-12-16T14:32:00.000+01:00

Še dva tedna do konca leta 2006, torej smo že čisto v božičnem času. To običajno pomeni tudi čas dobrot. In ker je moja mami predaleč, da bi kaj zadišalo tudi do mene iz njene pečice, kot je to za vsake praznike, mi je povedala recept... in danes je bil ravno pravšnji večer za delanje zebric.

V naši kuhinji je že ta problem, da nimamo tehtnice in sem pač malo eksperimentirala. 1kg moke sem razdelila z lončkom na štiri dele... torej 1/4 je 250 g moke. Eee točno toliko sem potrebovala. Testo mi je uspelo nekako nardit. In tudi oblikovat...

... dat v pečico...

... in jih spečt, da so prav fajn krhko hrustljave.

Se že komu cedijo sline? Še ne?!
Zebrice prav prijetno dišijo in so skoraj take, kot če bi jih spekla moja mami... No, do božiča pa sigurno ne bodo počakale. Ah, še imam moke na zalogi. :)

Cestni problemi

2006-12-16T04:42:00.000+01:00

V mnogih primerih je ostal v Avstraliji angleški pridih. To se opazi tudi na cesti. Vozi se po levi strani, obratno kot v Sloveniji. In to je zame še vedno kar precejšnja težava; uganka iz katere smeri bo pripeljal avto, tramvaj, avtobus, vlak. Po skoraj dveh mesecih vsaj približno uganem v katero smer pogledat, če hočem čez cesto, ampak ko je treba ujeti tramvaj in ga čakati na postaji v pravi smeri. No, to je pa že druga zgodba.

Na cesti je lahko prav nevarno. Tramvaji imajo svoje tirnice v sredini cestišča, po njih pa je dovoljeno vozit le tramvajem in vozilom s plavo lučjo.

Fotka iz Sydneja, ko so cestni delavci mislili tudi na takšne "izgubljene" kot sem jaz. V Melbournu takšnih talnih označb ni.

Na kateri stran bi počakala tramvaj?!

Tudi avtomobili so prirejeni cestam. In seveda sem se že kdaj hotela vsesti kar na voznikov sedež, namesto na sovoznikov. Se pač zgodi; še dobro, da Milan pozna take probleme. :)
Taki "zglancani" avti so v večini primerov le za poroke.

Toliko spet nekaj o deželi "down under", kjer nas sonce nič kaj ne greje (17°C čez dan), Božičkov, smerkic, lučk... tudi skoraj nič ni. Je pa jutri koncert. In jaz bom tam! :)

Poletje

2006-12-12T14:05:00.000+01:00

Zadnje dneve pač nimam nekega posebnega navdiha za sestavljanje bloga, tako da... ne, nič se mi ni zgodilo, noben morsi pes me še ni požrl, noben skat nabodel, noben tip osvojil... hehe. Vikend je bil, in to res vroč vikend v Melbournu. Preko 37°C so šle temperature tako v soboto kot v nedeljo.
Poleg visokih temperatur pa je bilo tako zelo čudno ozračje. Najbrž je vsem znano, da so spet veliki požari v Victorii, to je zvezni državi z glavnim mestom Melbourne. Nekje 2,5 ure naj bi bili ti požari oddaljeni z avtom od mesta. Ampak v soboto pridem iz hiše na ulico... in gledam... ob okoli 13. ure pri taki vročini pa megla?! Ne, to megla ni. Ozon? Em... (tega se nismo učili kak zgleda O3 hehe). Pa sem vprašala na tramvaju; vse to belo ozračje, kot bi živela v oblaku ali pa kot neka gosta megla, je bila posledica požara vzhodno od mesta.

Vse megleno, ni se pa zavohal posebej dim. No, vsaj nekaj.

Tetke (Robi!) in sicer one iz Azije, ki jih je tak na tisoče. Bilo je res lepo vreme, že skoraj preveč sončno za na plažo.

Je pa bil večer še toliko lepši. Veter se je umiril, vročina je popustila... idealen čas za poležavanje na plaži, tudi ko se stemni...

In vikend se je končal še lepše kot bi si želela; v prodajo je prišlo še nekaj dodatnih kart in tega vsekakor nisem hotela zamuditi... v nedeljo ob 19.45 sem na koncertu Robija Williamsa, ki pride v Melbourne. :)

Avstralci

2006-12-08T15:03:00.000+01:00

O Avstralkah, Avstralcih je bilo že nekaj govora, sploh o njihovih navadah, oblačenju... Tokrat nekaj fotk iz Botanic Garden St Kilda pred nekaj tedni, ko sonce še ni tako pripekalo kot zadnje dni.

Ko si zaželijo malo počitka, nekaj za pod zob... navali narode v najbližji park...

... in se uležejo na travo v takšnih...

...ali drugačnih položajih.

Pri kakšnih 18°C s pivom v ribniku sredi parka.
Ja, če pa se je treba malo igrati z jadrnico.

In komentar o Avstralcih?

Spet problemi

2006-12-06T11:50:00.000+01:00

A se to dogaja samo meni ali tudi komu od vas?
Že pred kakima dvema dnevoma so bili problemi z nalaganjem fotk, pol mi končno uspe vse porihtat, pa pridejo pripombe iz severne poloble, da se fotke ne vidijo. OK, rešim tudi to (hvala Matjaž), zdaj pa že spet.
We're sorry, but we were unable to complete your request.
Končno si vzamem nekaj minutk cajta, da spet naložim kako novo fotko. Pa nič iz tega. Buu, te pa sem prišla k googlovemu blogu, da ja ne bo problemov. Hmm.

No, kjub vsemu en poletni pozdrav iz Melbourna.

DTS

2006-12-03T13:37:00.001+01:00

.
V soboto zvečer je bila na vrsti predbožična zabava firme, kjer delam. Ampak, najprej vam moram sploh povedat in na kratko razložit kje delam.

Dairy Technical services oziroma krajše kar DTS je moja avstralska služba. Tukaj sem od ponedeljka do petka, med nekje osmo zjutraj in četrto uro popoldan.
DTS je firma, ki se ukvarja z analizami vzorcev prehrambene industrije cele Avstralije, pa tudi včasih malo širše. Ima več različnih laboratorijev, na večih lokacijah, v njih pa zaposlenih okoli 60 ljudi.

Stavba DTSa na Macualay Road v Kensingtonu, SZ nekaj minut od centra mesta.

Kemijski del laboratorija, kjer delam večji del dneva.

Vzorci pripravljeni na nadaljne analize. Predvsem se kontrolirajo vzorci mleka, mlečnih polproizvodov in končnih mlečnih proizvodov. Se pa najdejo med vzorci tudi druga živila, npr. suho sadje, čokolada. Nekaj pa je tudi pasje in mačje hrane.
.

V DTSu je zaposelnih veliko zelo prijaznih ljudi, iz različnih koncev sveta, pa seveda tudi domačini. Na levi Jessica, na desni strani pa moja šefica Mira, ki zelo skrbi za mene, pa če kdaj kaj ne razumem avstralske hitre govorice, ona vse razloži kar po hrvaško. :)

Sprehod ob morju

2006-12-01T11:56:00.000+01:00

Kot že vsi dobro veste, je moj začasni dom v Melbournu oddaljen od plaže max. 5 minut hoje. To vsekakor izkoriščam kolikor je le možno. Tako da, če ne hodim po trgovinah, sem nekje na plaži. Te dneve je sonce spet končno pokazalo svoj pravi obraz, ogrelo zemeljsko skorjo na okoli 30°C in dalo občutek, da kljub vsemu bo počasi poletje.
Torej, idealni čas za dolgi sprehod po peščeni obali. Tokrat na jug, proti Elwoodu.

Kaj hitro sem na območju marine St Kilda. Sami "ta pravi" čolni so parkirani tukaj, tudi vodni skuterji, na parkirišču pa se najde tudi čisto ta pravi rdeči Ferrari. Aja, se sprašujete kateri je moj?! :)

Res lepa pokrajina, sploh če pomislim, da je to še kljub vsemu v mestu, sicer ne več v centru, pa vendar. Zelo urejeno, na desni strani asfaltirana peš pot, na levi dvosmerna kolesarska steza, v okolici pa rastlinje in seveda morje. Vse tako rjavo?! Ja, prehajamo iz pomladi v poletje, večji problem trenutno pa je tudi voda. Ni dežja, in res kar sem tukaj, sem potrebovala dežnik 2x pa še to ni bilo tako zelo nujno.

Pogled iz vzpetine na Melbourne.

In še nekaj cukra za konec.

Queen Victoria Building

2006-11-28T13:53:00.000+01:00

Sydney ni samo Harbour Bridge in Opera house, je še veliko drugih stvari. Ena od takih je Queen Victoria Building v centru mesta. Stavba iz 19. stoletja, v kateri je v petih nadstropjih okoli 200 trgovin. Kot pravijo je to najlepši shopping center v Sydneju, kjer najdete tudi najdražje blagovne znamke. Predvsem pa so tu trgovine z oblačili.

Mogočna stavba, pa kljub vsemu izgleda dokaj mala v primerjavi z vsemi ostalimi visokimi stavbami. Ja, moji objektivi so žal min. 18mm in še crop. :(

Božični čas na južni polobli. Vsaj za enkrat še ni začutiti kak veseli december, kot smo tega navajeni v Sloveniji. Po trgovinah imajo okrašene smreke, kakšni medvedki z rdečimi kapicami... to pa je že skoraj vse. No, tukaj je bilo malo drugače. Na fotki, če malo boljše pogledate se vidi mogočna novoletna jelka, ki "raste" čez štiri nadstropja. Kolikor je odprtina v stropu, da se vidi v naslednje nadstropje, tako široka je jelka.

Še nekaj statistike o novoletni jelki: okrašena je s 15.000 Swarovski kristali, 40.000 lučkami, preko 8.000 kroglic, 3.700 vejami. Za to so potrebovali 30 dekoraterjev, 2 električarja in tudi 9 varnostnikov.
Toliko za lažjo predstavo, če pa je kdo, ki ne verjame, bila je posebna tabla ob jelki, ki sem jo slikala. Evo, dokaz je v mojem arhivu. :) Štet vsega tega pa jaz nisem šla. hehe
Če bi si pa hotela kak swarovski kristal sposodit, ni šlo. Jelka ima "deblo" visoko nekje 2 metra, in tam seveda ni vej z okraski, tudi na spodnji strani so samo lučke. Višje po nadstropjih pa je jelka zavarovana s steklom.

To je eden izmed premnogih nakupovalnih centrov v Sydneju. So še večji kot to, in nikoli nisem bila nora na shopping. No, tukaj vplivajo mogoče zemeljske sile name ali kaj, nemogoče se je upreti vsem tem trgovinam, ki ponujajo čuda in pol.
Primer Mayer trgovine v Melbournu: Ko ima trgovina 7 nadstropij, in se razprostira na dveh ulicah, čez cesto je kar tunel oziroma most in oznake v trgovini opozarjajo na kateri ulici in v katerem nadstropju se nahajaš. Potem pa ti ponujajo še popuste od 10% do 40% na skoraj vse kar prodajajo. Jah, kot bitka z mlini na veter.

Od znotraj, od daleč...

2006-11-27T12:10:00.000+01:00

Sydnejska operna hiša, tokrat iz drugačnega pogleda. Morda malo ne vsakdanje fotografije in prav iz tega razloga sem se odločila, da jih pokažem, pa čeprav res nič niso posebne. Opera od znotraj. Na vsaki sliki je opera prikazana s streho, zunanjostjo. Jaz sem pa na hitro pogledala tudi malo noter. Jah, sem se kar spomnila na kak mariborski Kolosej. Ko so stene neometane, stropovi pa ravno tako. In tu je nekaj podobnega. Drugače pa vse zelo v stilu in urejeno. Na primer wc-ji, ko je umivalnik v obliki neke zvite plošče in misliš sprva, da bo voda kar čez stekla, pa ne.. steče ob steni... no kam in kako pa nisem preverjala. :)

Prvi prostor, informacije, blagajne, garderoba... in veliko radovednih turistov.

Možen je tudi voden ogled po operi, za pol ure pa je potrebno plačati skoraj 3000 sit. No, bom drugič. :)

In še pogled od daleč, iz čolna s katerim smo prevozili Sydney harbour, oziroma vse te zalivčke ob sydnejskem pristanišču nedeljsko dopoldne ob šampanjcu in kanapejčkih. :)

Od blizu...

2006-11-27T11:32:00.000+01:00

Konstrukcijo, za to vsem poznano obliko strehe, si je zamislil danski arhitekt Jorn Utzon, ki je sodeloval leta 1959 na mednarodnem natečaju in zaslužil 7 milijonov dolarjev. Po vseh političnih pripetljajih so streho dokončno izoblikovali australski arhitekti, ki pa so zaslužili 102 milijonov dolarjev. Danski arhitekt pa strehe, kot si jo je zamislil ni videl v resnici. Dokončana je bila leta 1973.
Pogled od blizu marsikoga presenti. Streha je namreč sestavljena kot nekak mozaik, iz ploščic. Nekatere ploščice se bleščijo, kot da bi imele sijaj, druge pa so mat strukture, to da strehi ta znameniti vzorec. Streha ima štiri "štrleče" kupole.
Seveda je govora o Sydnejski operni hiši, znamenitosti, ki je kot "must to see".

Harbour Bridge

2006-11-24T15:14:00.000+01:00

.
V nekaj naslednjih nadaljevanjih glavne znamenitosti Sydnejya.

Najprej ena izmed mojih "ljubezni", to so mostovi, čeprav le-ta me nekako (še) ni tako zelo navdušil.
Iz železne konstrukcije in od že od samega začetka zelo priljubljen sydnejski most "Harbour Bridge", ki povezuje center s severnim delom mesta. Most je bil dokončan leta 1932, stal pa je 20 milijonov$.

.
Pogled iz sydnejske operne hiše na znameniti most.

Tak pa je pogled na most, ko se pelješ po morju pod mostom.

Spet nekaj za tiste z več $$$ v denarnici in več adrenalina v krvi. Celi tak "izlet" do najvišje točke mostu traja nekje 3 ure in pol, cena pa okoli 200$ (avstralskih). Za informacijo, avstralski dolar je vreden nekaj manj kot 150sit. Koliko je to evrov pa se meni še nič kaj ne sanja. Od tolarjev sem se itak že poslovila, zdaj so samo dolarji. :)

Vse je tako ogromno... Še makro posnetek delčka mostu.

Pod vodo

2006-11-22T14:56:00.000+01:00

Nekaj na hitro iz vodnega življenja v ujetništvu, v sydnejskem akvariju. Del akvarija se nahaja prav zares v morju, kjer imajo večje kletke, noter pa seveda morske pse in druge večje ribe. Fotke niso najboljše, v akvariju je precej temno (jah Jure, ta avstralska svetloba), s stojalom nisem hodila, objektivov še tudi ni v moji zbirki z nekimi fajnimi zaslonkami. Tako, da sem se pač znašla kot sem se. Tudi težko je predstavit akvarij v štirih fotkah, ampak za neko približno predstavo upam, da bo zadostovalo.

Na začetku akvarija, kjer še najdemo dokaj "normalnih, nam bolj domačih" barv in oblik razne vrste vodnih živali.

Tropski del akvarija, kjer je prav neka modra svetloba in zelo pisane ribice, manjše ali večje.

Pogled na del akvarija, kjer krožijo morski psi skupaj z ostalimi plavajočimi živalmi.

In pa morski pes, ki plava ali tik ob tebi ali nad tabo, loči pa te od njega le debelejše steklo.

Bilo je zanimivo, posebno doživetje, ko si v tunelu, okrog tebe pa voda in v njej morski listi, neke večje ribe in tudi nekaj morskih psov, ne le eden. Bo pa treba v naravo, mogoče na koralni greben in vsaj kakšne manjše ribice videti v morju, ko ne bo stekla vmes. No, kakšnih večjih si itak ne želim niti srečat. :)

Pogled na Sydney

2006-11-21T13:15:00.000+01:00

Vikend, med 18. in 20.11., sem preživela v Sydneyju. Fotk je spet veliko, tako da bodo spet v nekaj delih vidne na blogu.
Najprej si je potrebo ogledati mesto iz zraka. Torej, v dvigalo, 250m od Zemljine skorje na sydnejski tower oz. razgledni stolp. Je najvišja točka Sydneya, mesto pa si je možno ogledati v vseh 360°.

Tako je viden stolp iz mestnih ulic.

Tako pa izgleda pogled navpično navzdol in senca stolpa. Morda samo ta informacija, da so vse fotke narejene skozi šipo, ker je razgledna ploščad vsa zastekljena. Razen, če se nabere preveč dolarjev v denarnici in če bi kdo želel več adrenalina v krvi, potem je možen ogled s posebno opremo tudi od zunaj.

Sydney je mesto ob morju s tisočerimi manjšimi otočki, kot kakšen labirint. Prav iz tega razloga je povezava s čolni in ladjami toliko bolj popularna.

Nekaj stavb zakriva boljši pogled na sydnejsko opero in Harbour bridge. Je pa ta razgledni stolp 1x višji od najvišje točke znamenitega sydnejskega mostu.

Sydney kot mesto me tako zelo spet ni navdušilo in vesela sem spet nazaj v Melbournu. Nič kaj preveč nimajo urejenega javnega prevoza, malo ven iz mesta je že vse dokaj neurejeno. Je pa veliko stvari za počet in videt, tako da v treh dneh mi je uspelo videti le delček znamenitosti. Kdo bi vedel, morda bo pa še Sydney kdaj na mojem seznamu, morda že za novo leto.
Vreme!? Zelo lepo, sončno in kar vroče, čez 30°C. Boljšega vremena za obisk mesta si skoraj ne bi mogla zaželet.

Konjske dirke tretjič

2006-11-17T11:09:00.000+01:00

Kot sem obljubila, še nekaj fotk od obiskovalcev, bolje rečeno obiskovalk konjskih dirk, pri kakšnih 13°C in vetru. :) Morda še ta informacija, da sem počakala in začela gospodične spraševat, če lahko fotkam, ko se je že popilo nekaj šampanjca, ki je skoraj uradna pijača konjskih dirk.
Kakšen komentar?!

Še nekaj več fotk lahko vidite na http://www.enpuls.com/index.php?option=com_gallery2&Itemid=150&g2_itemId=11490

No, naj bo to dovolj o konjskih dirkah, ki so se tudi že uradno končale prejšnjo soboto. Čez štiri mesece pridejo ponovno fotke konjev, takrat jeklenih (formula 1).
Jutri me pa čaka Sydney in seveda nove fotke, kak komentar tudi za vse vas na severni polobli, in pozdravček iz že malo toplejše Ozzi dežele.

Konjske dirke drugič

2006-11-16T14:45:00.000+01:00

Še nekaj fotk, kot se spodobi za konjske dirke, fotografije tekmovalcev in konjev.

.

.
.

.
.

.
Hud boj, kdo bo prvi čez ciljno črto.
.
.

.
In še nekaj malo "počasnejše" reklame za glavnega sponzorja prireditve.

Še nekaj fotk je na zalogi, pridejo z eno dnevno zamudo, pa verjamem, da bodo najbolj zanimive za večino. :)

Konjske dirke prvič

2006-11-16T14:12:00.000+01:00

Konjske dirke v Melbournu. To niti ni tako nepomembno, prav nasprotno. Konjske dirke že imajo tako tradicijo in so tako pomembne za to mesto, da potekajo skoraj celi mesec. Kar me je pa še najbolj presenetlo, vsako leto je prvi torek v novembru praznik, in dela prost dan. Letos je to bil 7. november in na ta dan je tudi najbolj pomembna tekma. Vse skupaj se dogaja manj kot 20 min vožnje z vlakom proti severu iz centra mesta, v Flemingtonu.
Fotografije vam bodo bolj jasno predstavile, kaj sploh pomenijo konjske dirke prebivalcem Melbourna. Najprej pogled na samo prizorišče.
.

Začne se vse skupaj že okoli 10 ure zjutraj. Ne glede na vreme, so vse gospodične, gospe, žene... oblečene zelo posebno. Kot bi se reklo, obvezno je krilo ali obleka. Pa ne pozabit, ne glede na vreme, mene je prekleto zeblo v hlačah, majčki, tanjšem pulovru in jakni (nisem ustrezala "kriterijem" oblačenja, pa vseeno sem preživela, morda še celo malo bolje, kot vse ostale trepetajoče gosopdične). Tudi moški imajo nenapisano pravilo; obleka in kravata, toliko da se bo vedelo.

.
.

Torej vsi lepo oblečeni, razgrnejo po travi dekice in iz košaric povlečejo razne dobrote. Kaj drugega kot, grejo se piknik!

.
.

Dokaz, da sem bila oblečena kot eskim, proti ostalim.

... in srečno sta odšla domov. Torej, kojnske dirke so uspele, piknik pa tudi. :)

Plaža na St Kildi

2006-11-15T10:33:00.000+01:00

Nekaj utrinkov za hladne dni...
.

Ob peščeni plaži potekata asfaltirana peš pot in kolesarska steza, ki pa sta med seboj ločeni.

Pogled na mesto.

Pingvin skrit v votlinici med kamenjem, kjer se St Kildin pomol konča v morju.

Ti mali pingvini so značilnost južnega dela Avstralije, iz votlin pridejo le ob sončnem zahodu in ponoči in so vsaj v Melbournu zelo redko videni (ko sem povedala drugim, da sem vidla pingvine na St Kildi, mi skoraj noben ni verjel, dokler nisem pokazala fotke).

Za vse fotke v Avstraliji in okolici bosta skrbela moj "Pipi in Melkijad, mali in veliki pujs" (bolje rečeno, mali Ixus in veliki EOS). :)

St Kilda

2006-11-14T15:13:00.000+01:00

Mogoče najprej še, da razložim kaj, kako, zakaj Avstralija?

Po velikem navdušenju nad potovanjem po Tajski (marca 2005) sem izvedela za študenstko organizacijo IAESTE, ki išče, ureja prakse za študente tehniških fakultet po celem svetu. Seveda, nekaj zame, in če že grem za dlje časa, more biti nekam daleč. To je lahko skoraj edino le Avstralija. In nekega jutra mi Grega pošlje sms: Žal te moram obvestiti, da sem bil po mailu obveščen, da se moraš od 15. oktobra do 15. aprila posloviti od Slovenije, ker boš na praksi v Melbournu.

In zdaj sem tukaj. Prva dva tedna niti ni bilo tako enostavno. Urediti bančni račun, t.i. davčno številko, se sploh znajti v tako velikem mestu in najtežje, najti sobo. Pa vendarle sem jo našla na St Kildi.

St Kilda je predel mesta, ki leži južno od centra, tik ob obali. Je zelo priljubljen, varen, nič kaj poceni, pa kljub vsemu, meni zelo všeč del Melbourna.

Nekaj fotk iz bližine moje hiše, max 2 min hoje.

Križišče, kjer vsako jutro čakam tramvaj.

Luna park, na koncu luna parka pa je že plaža.

Ackland St je ulica, kjer je glavno dogajanje na tem predelu mesta. Polno trgovinic, kafičev, restavracij in...

... slaščičarn. Četudi imajo večino slaščic kar v izložbi, da se moraš ustavit; pa ti kaj hitro cuker spet naraste, ob preračunu v tolarje in konec koncev, vsaj moja tortica ni bila tako zelo dobra (ali pa nisem imela sreče pri izbiri).

Melbourne

2006-11-13T14:46:00.000+01:00

.
Avstralija. Neko sredo, že skoraj pred mesecem dni (saj ne morem verjet, da čas tak hitro mine) me je letalo po vseh tistih nevem kolikih urah odložilo tukaj, na drugi strani Zemlje. Neke letalske bolezni al kaj je že tisto nisem imela, niti problemov z uro, ko je bilo 8 ur razlike (zdaj, ko smo uro prestavli sem 10 ur pred vami) ne. Kak recept? Zadnjo noč pred letom ne iti spat in spiš na letalu, ko je zunaj tema. In deluje!
.
.

.
Prvi vtis? Fajn. In drugi? Visoke zgradbe. Vrat ti lomijo in v objektiv 18mm ne gredo. No, za silo, jih nekako že stlačim, pa čeprav so pač malo upognjene. :) Čisti center Melbourna na sliki in reka Yarra, ki teče skozi mesto.
.
.

.
Federation square, zgrajen ne dolgo nazaj, v čisto modernem "visečem" slogu (celi trg nekam visi).
.
.

.
In ulice, ceste, na spložno razdalje. Po zemljevidu je to pe vse kar normalno, ampak v resnici, huh. Še večji problem, kot z razdaljami pa je vsaj zame, smer vožnje, pa tudi hoje. Ko grem čez cesto, in ko so te tak široke, gledam kot kak butec, levo, desno... res bi rabla eno zebro, ki bi z mano hodila. In ko čakam tramvaj. Ja, kaj pa vem na katero stran se postavit. No, vsak dan malo napredujem :)

Nekaj za uvod

2006-11-09T06:50:00.000+01:00

Nekje moram začeti. Še pred mojim velikim odhodom 18.10.2006 sem si rekla, da blog pa moram že prej naredit. Ja, pa ni zneslo. Ni se izšlo niti prva dva tedna v Avstraliji. No, danes je pa, tukaj, čisto novi in samo moj blog.

Naj na začetku se vsem že v naprej zahvalim za obisk na moji strani, vsi podpisani komentarji so zelo zaželjeni.

Obljubim vam, da kolikor bo mogoče sproti, bom vpisovala novičke, takšne in drugačne iz mojega vsakdanjega življenja, seveda pa brez fotografij sigurno ne bo šlo.

Lep pozdrav vsem obiskovalcem "Nininega bloga" iz Melbourna,

Nina

Vse fotografije, ki so in bodo objavljene na tej strani so last avtorice Nine Urek (razen izjem, ko je avtor posebej naveden). Brez dovoljenja avtorice, fotografij ni dovoljeno kopirati ali kako drugače uporabiti.